Tiskane izdaje
Woody Allen je imel pred tremi desetletji in več zelo prav, ko je v zgodbi Pripetljaj profesorja Kugelmassa svetoval branje literarnih klasikov, pozorno branje njihovih velikih del, saj pač da niso nikdar enaka, lahko jih bereš tisočkrat zapored, pa zmeraj odkriješ kaj novega.
No, za to je poskrbel kar sam. Allenov postmodernistični domislek in zgodba o profesorjevem prešuštvu z nikomer drugim kot z Emmo Bovary sta mi prišla na misel ob branju romanesknega prvenca Anje Radaljac Polka s peščenih bankin, zgolj pomenljivo naključje je bilo potem, ko sem z zaslona nekega dne prebral mnenje, da je njen roman (ko mu prištejemo novodobni repertoar orodij za distanciranje) tako rekoč Gospa Bovary 2.0. Drzno, drzno, sem si mislil in šel še enkrat brat knjigo.
Po vmesnem branju dveh odličnih prvencev, ki sta se pred dnevi uvrstila v finale letošnjega kresnika, lahko zdaj poročam, da sodi avtorica Polke med pozornosti vredna mlada prozna imena. To je seveda le moje mnenje, nikakor ga ne vsiljujem, tudi dopuščam, da se motim.
Nekaj opažanj, ki me napeljujejo na tako mnenje: zgodba o študentki primerjalne književnosti, ki se trudi napisati dober sodobni roman, v rahlo razsutem odnosu pa si omisli malce patetičnega intelektualnega ljubimca, s katerim lahko v nedogled razpravlja o filozofskih in literarnih konceptih težke kategorije, je velik in zapleten vzorec posmeha nad marsičim na tukajšnjem literarnem prizorišču, da je cepljena na zgodbo, v kateri nastopajo poljubno izbrani liki iz nekaj zmagovalnih kresnikovih romanov, je tolikanj bolj zabavno.
Anja Radaljac se je odločila za temeljno razklanost: na eni strani njenega romana je težka prtljaga preteklosti, iz knjig kresnikovih nagrajencev vzeta deliričnost, na drugi, v patetično zasukani ljubezenski zgodbi, odpiranje prihodnosti, tako rekoč poučena sodobnost, kar se da urejena, očiščena, z varikino razkužena zdajšnjost, ki pa se – bralci vsaj domnevamo ali tako navijamo – zaveda vsakršnih posledic.
Ali pa tudi ne, morda hoče le na svoj način okolici nekaj malega sporočiti o brezizhodnosti svojega generacijskega položaja. To bi bila ena od mogočih razlag, če si avtorica ne bi našla imenitnega zapika: prav vse v zvezi z njeno zgodbo je treba razumeti kot parodijo.
Labirinti, ki jih gradi avtorica, na prvo branje v tej optiki niso zabavni, še posebej grotesknejši del ponuja marsikaj turobnega, interpretacija, ki nam jo dobrodušno dopušča ob obeh »zgodbah« (ker pač, to je nadvse prijazno, ne vsiljuje svoje), pa je nekaj drugega.
Se je danes naivno spraševati po Resnici, po poti v »svetlo območje Resnice«? Zraven gojiti »vedro melanholičnost«? Seveda, vse je kdaj spet lahko modno, izvemo, »Dandanes nabuhlost ni v modi, vendar so se tudi volančki vselej vrnili, kajne? (...) vsa literatura se, kakor celotna človeška zgodovina, tke v ponovljivih vzorcih. Jaz verjamem v enega od njih ...«
Junakinja romana, nesojena pisateljica, pisateljica s pisateljsko blokado, se nenehno zaletava v učinek literarnega. O tistem, kar ji uspe napisati, ni ravno gotova in ravno zato išče modele, ki bi ji priskrbeli vsaj malo pomiritve (da najde pomoč celo pri Flaubertu, se bere kot lep cinizem). Lepa knjiga posmeha. Ime, ki si ga je treba zapomniti.
