Tiskane izdaje
Za roman Davida Albaharija Götz in Meyer bi lahko dejali, da pripoveduje o že videnem in slišanem. Torej o pobijanju Judov na območju nekdanje Jugoslavije.
Torej o pasivni drži tistih, ki so sivih obrazov vstopali v notranjost neprodušno zaprtih prostorov.
Torej o realnosti, ki se je dogajala v koordinatah neresničnega.
Tisto, kar je novo v zadnjem romanu lanskega nagrajenca festivala Vilenica, je črni humor, s katerim je avtor orisal nemška podčastnika Götza in Meyerja, ki sta v pettonskem kamionu znamke Saurer, v višini 1,7 in dolžini 5,8 metra, pet tisoč duš popeljala v onostranstvo. Natovarjanje nesrečnikov se je dogajalo v veri, da bodo ti zapustili taborišče in se odpravili bodisi v Romunijo bodisi na Poljsko (eden izmed taboriščnikov ob koncu izreče: »Važno je, da smo se premaknili.«).
Toda ko sta Götz in Meyer z nič hudega slutečim tovorom v zadnjem delu kombija odrinila, se je vse zgodilo po natančno določenem urniku: po prečkanju mostu čez Savo se je kamion ustavil ob cesti, ki je vodila v Beograd, Götz ali Meyer je zlezel ven ter spojil izpušno cev motorja z odprtino na karoseriji.
Duše zadušenih Judov
Vse, kar se je zgodilo kasneje, je Adam, judovski deček, prav tako potisnjen v temno notranjščino neprodušno zaprtega vozila, že videl v sanjah. Duše zadušenih Judov, večinoma žensk in otrok, saj so moške že davno pred tem postrelili, so se ločile od teles, ki so iz zadimljene notranjosti popadala na škornje nemških vojakov in srbskih zapornikov, nato pa poletele v nebo.
Götz in Meyer pri tem ne občutita krivde, celo nasprotno: »Dobre volje sta, imata apetit, niti sledu ni o kakšnih mračnih mislih ali celo nostalgiji za domačim krajem.« In da bi bila mera polna, otrokom v taboriščih delita čokoladne bonbone ter jih v trenutkih vznesene nežnosti pobožata po glavici. Pravzaprav sta Götz in Meyer nenavadna, skorajda cirkuška dvojica. Najboljša potrditev, nam sugerira profesor književnosti, ki poskuša rekonstruirati svoje družinsko drevo, kako tehnološki razvoj odločilno pripomore k trdnosti človekove osebnosti.
Nemški častnik Himmler je potemtakem imel prav: human način ubijanja, ki med drugim zajema tudi skrb za dobro počutje taboriščnikov, je predvsem zmanjšal psihološko breme udarnih skupin, zadolženih za ustrelitve ruskega in judovskega prebivalstva.
Eden izmed načinov, s katerim David Albahari splete črnohumorni mozaik, je osrediščena profesorjeva vloga. »Dopolnil sem petdeset let, vedel sem, kam me pelje življenje, moral sem le še ugotoviti, od kod prihajam,« nam je na začetku knjige priznal profesor, ki je seveda nekakšna alter različica avtorja.
Njegovo kroženje po arhivih, obiskovanje muzejev, prinašanje knjig iz knjižnic ne pomenijo zapiranja brezna, temveč iskanje obraza glasnikov smrti, torej Götza in Meyerja, ki navsezadnje nista bila le kolesci v velikanskem mehanizmu, saj sta bila natančno poučena, čemu služi mehanizem.
Čeprav se avtor sprva namerava posvetiti razpletanju zapletene mreže umrlih sorodnikov in torej zgodbi o narobni strani sveta, ga na koncu ne privlači toliko brezbrižnost božjega očesa, temveč sama dehumanizacija žrtev ter še bolj zlo v preobleki banalnega vsakdana.
Odložiti težo umrlih
Albaharijev novi roman je resda preplavljen s spominom, s poudarki, da se duša, ki pomni, ne more izgubiti, toda s tem še ni rečeno, da prek tulca, ki ga potisne v temino preteklosti, ne vdihne tudi nekaj današnjosti. Na predstavitvi knjige v Cankarjevem domu je David Albahari dejal, da se srbska oblast še danes ni opredelila do nekdanjega taborišča, v katerem je umrlo več kot pet tisoč Judov, hkrati se ni opredelila niti do preostalih taboriščnikov, pretežno Srbov, ki so na tem prostoru (Sejmišču) umrli po drugi svetovni vojni.
»Edino, kar je jasno, je, da gre za enega najdražjih območij v Srbiji in da tam stoji le majhna spominska plošča judovskim žrtvam,« je dejal avtor. V romanu je sicer govor o molku mesta Beograd, ki je z nasprotnega rečnega brega opazoval prhutanje umrlih duš; banalizacija zla se torej ne nanaša le na danes ponekod zopet osovraženo (pregovorno) nemško ekonomičnost, temveč tudi na vse, ki so iz neposredne bližine opazovali (in še opazujejo) spuščanje koprene zla.
Avtor načeloma omili izstreljene puščice s humorjem in delno relativizacijo (vlog). Tekst, predvsem zaradi profesorjeve težnje, da bi odložil težo umrlih s svojih ramen, resda vsebuje tudi zgodbene in celo izpovedne nastavke, vendar nas številne esejistične pasaže, predvsem pa nenehno opotekanje, neprestano vračanje in nenehno začenjanje, navedejo k misli, da profesor niti ni pravi junak (namesto njega je to njegov spomin) in da tudi dogajanje v romanu ni pravo dogajanje; je le poskus rekonstrukcije dogajanja.
Ob koncu romana profesor, na primer, še enkrat ponovi že tolikokrat ponovljeni stavek, da si je Götza in Meyerja poskušal edinole predstavljati, dejansko pa ju ni nikoli videl, in podobno mu ne uspe podoživeti zadušljive teme v kombiju (kljub temu da uprizori dečkovo smrt). Roman Götz in Meyer je le simulacija tistega, kar se je utegnilo zgoditi, in namesto da bi si profesor nadel donkihotovski kostum ter se podal na pot, stopiclja na mestu in razpravlja o dolžini rokavov, hlačnic ter podobnega.
Opotekajoči tekst
Medtem ko se na profesorjeve komentarje, predvsem tiste, ki zadevajo žrtve, lepi melanholija, sta Götz in Meyer obravnavana burleskno, pa še to z nekakšnim otožno apologetičnim tonom. Roman je torej ne samo na strukturni ravni metadiskurziven, temveč je tudi stilno razplasten. Kombinacija dolgih in kratkih stavkov nam sporoča, da je delo možno brati na več ravneh, toda če mu ob bok postavimo na primer Malapartejevo pesnitev o drugi svetovni vojni (Kaputt, 1943), ki se podobno ukvarja z mrtvimi v zaprtih prostorih in padanjem trupel na svetlo ali celo s pobiranjem njihovih dragocenosti, sprevidimo, da je zadnji Albaharijev roman precej povprečen.
Resda posejan z redkimi dih jemajočimi pasusi, ki pa sredi preveč opotekajočega teksta potonejo pod gladino. V korpusu besedil o holokavstu in judovski književnosti bo Götz in Meyer, verjetno zaradi specifične obdelave rablja in prek njega upodobitev nacističnega slehernika, vseeno obveljal za posebnost.
