Tiskane izdaje
»Če se hoče pisatelj ukvarjati s politiko, mora končati svojo književno kariero, kot je to storil Václav Havel, ki je zaradi politike opustil briljantno kariero. Havel je seveda odigral junaško vlogo za svoj narod.« Tako je o češkem disidentu, dramatiku, esejistu in karizmatičnem češkem predsedniku pred leti navrgel pisatelj Bora Ćosić in se skoraj ni motil.
»Skoraj« seveda pomeni, da je bila Havlova zavezanost besedi, zapisanemu tako rekoč usodna: s pisanjem, ki je smešilo norosti komunističnega sveta, je nadse priklical nejevoljo češkega režima, kot netipični politik je svoj politični program – kot se pač za pisatelja spodobi – formuliral v eseju, napisal je tudi večji del Listine 77, ki je mednarodno javnost opozorila na kršenje človekovih pravic na Češkoslovaškem. S pisanjem si je Havel »pridelal« pet let življenja v zaporu in trinajst svetlih let predsednikovanja svoji demokratični Češki.
Prva dela
Češki dramatik in esejist Václav Havel, pravijo enciklopedije, se je rodil leta 1936 v Pragi, objavljati pa je začel v šestdesetih letih. Ni bilo samoumevno: sin bogatega lastnika restavracij, čigar premoženje so komunistične oblasti po drugi svetovni vojni nacionalizirale, se je kljub zaznamovanosti
z »buržoaznim poreklom« oziroma »napačnim razrednim poreklom« trmasto prebil skozi večerno gimnazijo (v »navadno« se ni smel vpisati) in se vpisal na fakulteto.
Dovoljena mu je bila kemija, se je pokazalo po dveh neuspešnih prijavah na praško filmsko akademijo, a se za to ni zmenil, leta 1959 se je zaposlil kot scenski delavec v Praški gledališki združbi in kmalu začel pisati gledališka dela, do leta 1999 nikdar uprizorjeni ali natisnjeni Družinski večer (Rodinný večer), leta 1961
z Ivanom Vyskočilom delo Avtoštop (Autostop), leta 1963 absurdno grotesko Vrtno slavje (Zahradní slavnost), dve leti kasneje Obvestilo (Vyrozumění), v času pred praško pomladjo in sovjetsko zasedbo leta 1968 je postal hišni avtor in dramaturg praškega Gledališča na stopniščni ograji (Divadlo Na zábradlí), češkega središča gledališča absurda.
Junak in razredni sovražnik
Ni trajalo dolgo: režiser Jan Grossman in Havel, čigar dela so takrat igrali tudi v tujini, sta morala leta 1968 gledališče zapustiti, Havlu tistega leta ni pomagala niti objava članka, v katerem je pozival k ustanovitvi opozicijske politične stranke, ki bi lahko konkurirala komunistični partiji.
Ravno narobe: Havel – pozneje so mu prilepili oznako »junak za zmeraj« – je postal »razredni sovražnik«, njegovih del češki odri niso smeli videti, bolj dostopne od domačih gledališč so zanj postale tuje gledališke hiše, vendar se premier svojih del ni mogel udeleževati, saj so mu oblasti odvzele potni list in bi mu ga izročile le, kot so mu dali vedeti, če bi se odločil za emigracijo.
Predsednik Kroga neodvisnih pisateljev po letu 1970 ni smel nikjer več objavljati, njegovo stanovanje je policija skrbno ozvočila, ko se je leta 1977 pojavil na čelu gibanja Listina 77, mu je zavzemanje za človekove pravice in demokratične svoboščine, kot jih je začrtala sklepna listina helsinškega zasedanja Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (in jih češkoslovaška država seveda ni omogočala), prineslo aretacijo in štiriletno zaporno kazen. V zaporu so nastala pozneje
v knjigi pisem iz ječe objavljena pisma ženi Olgi.
Žametni revolucionar
Havel tudi po prihodu iz zapora kljub stalnemu policijskemu nadzoru ni zbežal
v tujino, ko je konec osemdesetih let dokončno zavrelo, je bil vodilna figura disidentskih krogov in tako imenovane žametne revolucije, ustanovitelj civilnega oziroma državljanskega foruma, ki so ga oblasti sicer panično strpale v zapor, a so ga morale ob pritisku domače in tuje javnosti izpustiti.
Še istega leta je bil nekdanji politični zapornik in strastni zagovornik »moči nemočnih«, kakor jo zarisuje splošna deklaracija o človekovih pravicah, izvoljen za predsednika Češkoslovaške republike, po ločitvi države na Češko in Slovaško (novinarjem je skozi grajsko okno klical Nasvidenje v boljših časih!) pa je skoraj desetletje predsedoval kot češki predsednik.
Kot predsednik je Havel svaril pred komunizmom in protikomunizmom, pred nevarnostmi globalizacije, češki politiki je polagal na dušo besede o nujnosti moralnega obnašanja v politiki, preziral je politično kompromisarstvo in svaril pred pretiranim strankarstvom, češ da postkomunistična Češka potrebuje močno civilno družbo, ki da je za popolno demokracijo pomembnejša od političnih strank in svobodnih volitev.
Še v času predsedniškega mandata je praška založba Torst izdala njegova zbrana dela v sedmih knjigah, vse, kar je Havel napisal med letoma 1953 in 1999, pesmi, vse drame, Pisma Olgi (Dopisy Olze), vso esejistiko, izjave, razmišljanja, intervjuje, govore, tisto, kar je takrat še manjkalo, pa naj bi predvidoma izdali v naslednjih treh knjigah. Skupaj je bilo besedil za več kot šest tisoč strani.
Po politiki spet literatura
Po njegovem odhodu s Hradčanov so svetovni mediji poročali, da se je spet lotil pisanja: leta 2006, po treh letih v pokoju, je najprej napisal predsedniško avtobiografijo Jedrnato, prosim (Prosím stručně), v kateri je razgrnil tako pronicljiv pogled na kaos po padcu komunizma kot ganljivo pošten popis svojega življenja.
V tem delu je ubesedil spomine na dvajset burnih let s prepletom pogovorov z novinarji, dodal je odlomke iz dnevnikov, ki jih je pisal dva meseca, ko je gostoval v washingtonski Kongresni knjižnici. Opisal je čas, ko so ga povsem nepripravljenega postavili za predsednika, saj so Čehi na demonstracijah skandirali Havel na Grad!: »V nekaj urah sem se moral odločiti o velikanski spremembi življenja. Delal sem si nore utvare, da bom lahko še naprej sedel v volneni jopi tako kot v času Civilnega foruma in nadaljeval tako kot med revolucijo.«
Ko so v Pragi v eksperimentalnem gledališču Archa uprizorili njegovo prvo gledališko igro po dveh desetletjih, Odhod (Odcházení) – pisati jo je začel že leta 1989 –, je na premieri njegovo »razmišljanje o avtomatiziranem jeziku politikov« doživelo desetminutne ovacije.
Letošnjo pomlad je Havel presenetil še s filmskim prvencem, pri katerem je podpisal scenarij in režijo. V filmsko obliko je spravil Odhod in v filmu se pojavi tudi sam, čeprav je pred premiero večkrat razlagal, da filmska zgodba ni avtobiografska, ampak obogatena z njegovimi izkušnjami kot politika. V enem od prizorov ponovi svoje besede, ki so leta 1989 postale geslo češke žametne revolucije: »Resnica in ljubezen bosta premagali laži in sovraštvo.«
. Fotodokumentacija Dela
