Tiskane izdaje
Spanje na lovorikah ni modro. Gospodarske izgube zadnjih let, ki nas slabijo tudi kot narod, jasno kažejo, da nam dolgoletni trud in uspehe hitro lahko kdo spodnese. Tudi narodopisna in celo z narodnostjo povezana izročila so podvržena neprestanim poskusom revizij. Zato sem na take posege pozoren.
Te dni sem se odpravil v ljubljanske Moste, ker po navedbah Cobissa le tam, edini v Sloveniji, izposojajo na dom izvod knjige uglednega slavista Rajka Nahtigala (1877–1958) z razpravo o ruskem knezu Igorju (Slovo o polku Igoŕevě), ki je leta 1954 izšla pri Slovenski akademiji. Knjižničarka je knjigo kar hitro našla in mi jo prinesla: izredno dobro ohranjeno, torej malokrat brano. Potem me je presenetila s pripovedjo, da imam izredno srečo, da sem knjigo še dobil, ker da je izredno stara. Rekla je, da imajo splošne knjižnice le izjemoma knjige tako dolgo (57 let), običajno se jih že prej znebijo.
Rekli boste, saj zdaj so starejše knjige pogosto že na spletu. Nekatere res so, vendar tudi splet ni jamstvo, da bodo vselej tam. Če se že ni bati kakšne hotene ali nehotene svetovne razelektritve računalništva, ni odveč strah pred kakšnim drugačnim zapiranjem. Kaj lahko bi se moglo zgoditi tudi naslednje: zdajšnji Wikivir bi v kriznih časih mogel bankrotirati. Prevzel bi ga kakšen politični ali verski zagrizenec. Ugotovil bi, da vsebina nekaterih knjig ali kar literatura nekaterih jezikov ni po njegovem okusu, in bi knjige umaknil s spleta. Še več. Kot prevzemni lastnik avtorskih pravic, ki jih zdaj Wikivir pobira od svežih piscev, bi lahko prepovedal tudi vsakršno drugačno objavo takih del.
Revizije se, kot rečeno v uvodu, dogajajo. Lotevajo se jih razni inženirji duš, potekajo pa tudi pod geslom pesniške svobode. Zato se tisti, ki smo kdaj z navdušenjem prebrali Finžgarjevo epopejo o slovanskih naselitvenih časih Pod svobodnim soncem, ob zdajšnjih spisih in razmišljanjih le čudimo. Pa menda niso iz knjižnic pometali tudi tega Finžgarjevega romana, češ da morebiti ni bil dovolj evropski ali da je zgolj prestar?
Krst na bavarskem otoku
Lani sem prebral tudi roman Vinka Ošlaka Krst na Auvi. V njem je opisal, kako si predstavlja potek bavarske prevzgoje dveh talcev na bavarskem jezerskem otoku Auva, koroškega knezovega sina Gorazda in nečaka Hotimirja, iz slovanskega staroverstva v krščanstvo. Po zdajšnji modi nekaterih zahodnih zgodovinarjev in pri njih vzgojenih naših, ki nam hočejo izbiti iz glave Karantanijo kot eno upravnih predhodnic Slovencev, tudi Ošlak v uvodu pristavlja, da je slovenstvo karantanske države le pogojno. Kot bi ne vedel, da s tem spodbija ne le svoje pisanje, ampak zanika tudi spreobrnitev Slovencev v krščanstvo. Pozablja, da prav takratni krst omenjenih mladeničev sodi med slovenske katoliške verske svetinje. Ta mladeniča sta bila slovenska Slovana, v tujem pisarskem jeziku pa Karantanca in ne kakšna kranjska, štajerska, ogrska, istrska ali goriška slovenska fanta, tudi ne prednika še zahodnejših Dürerjevih tirolskih Slovenk in podobno. Že dolgo je torej prav krst teh dveh mladeničev simbolični mejnik začetka te verske smeri med Slovenci.
Ošlaka seveda poznamo kot večnega iskalca, pa tudi skakalca iz ene vere v drugo. Pri branju uvoda se – kdor to opazi – začudi, ko Ošlak pove, da knjiga noče biti zgodovinska in da je najbolj fiktiven prav verski vidik romana. Ob branju spoznamo, da je roman pravzaprav zelo resen in obsežen učbenik razlik razumevanja Svetega pisma s strani rimskega katolištva in evangeličanstva, ki je sicer Ošlakova zdajšnja verska postaja. Poneumljajočo fiktivnost je res usmeril na slovansko predkrščansko verovanje. To je storil brez potrebe, saj je zadnja desetletja védenje o tej narodopisni zapuščini slovanskih narodov zelo napredovalo. Nasprotno pa iz Ošlakovega Krsta izvemo, da je bil pomemben slovanski bog tudi Svarun, saj da je ustvaril celo človeka. Triglav je imel po Ošlakovem tri razumnosti, kar najbrž pomeni, da je bil shizofrenik, boginja smrti Morana pa da je bila izredno lepa...
Svarun in Svarog
O Svarunu smo doslej vedeli le, da ga je Finžgar izrisal kot častitljivega, ostarelega slovanskega rodovnega starešino. Vzor mu je bila podobna, vendar resnična oseba, hraber slovanski vojak Suarunas, ki je v onem obdobju služil v neki bizantinski enoti, ki se je uspešno bojevala s Perzijci (Finžgar, Zbrano delo 4/614, Ljubljana 1982).
Tudi to, da naj bi bila domnevna boginja smrti Morana lepa, nas je prvi »podučil« prav Ošlak. Medtem ko je slovensko ljudsko izročilo ohranilo spomin na Peruna (Perün, gromovnik, Elija), na Rumeno Sončece (Svarožič), na Torko (Mokoš), na Trdoglava (Veles) in še na druga, tudi rezervna stara božanska imena, domače izročilo o Morani očitno ne poroča, razen če je s tem mišljena tlačiteljica v spanju Mora, ki je seveda nobena pripoved nima za lepotico.
Ošlak je torej s to fiktivnostjo na slovenski literarni travnik zasejal strupeno travo ljuljko. In glej, na ta travnik je že prišlo nekaj vidnejših koscev, ki so njegovo zel pokosili, posušili, jo spravili na svoj senik in z njo tudi sami začeli krmiti tukajšnje ljudstvo.
Konec decembra me je spreletelo, ko sem v Delu (24. decembra, str. 24) prebral sicer prizadeven opis božičnega časa izpod peresa uglednega pisca te hiše. Ni dvoma, da ve za Svaroga, in zagotovo je kdaj prebral Finžgarja, vendar se mu je kljub temu zapisalo, da božič povezujejo s Svarunom, bogom ognja in sonca. Zapisal je tudi, da se je novo leto pri večini ljudstev začenjalo konec decembra in v začetku januarja.
Slovensko izročilo
o treh božičih
Svarun kot bog je seveda čisti nesmisel. Razlago, kdaj so stari praznovali novo leto, pa bi kazalo nekoliko dopolniti. Naš koledar je zlasti ustanova Julija Cezarja in papeža Gregorija XIII. Zgodovinarji so si ta koledar sicer ekstrapolirali za vsa leta obeh tisočletij. Kaj so ob posameznih dneh v resnici kje delali navadni ljudje, je drugo vprašanje. Vemo, da se je po slovanskem Ostromirjevem koledarju za leto 1057, ki ga je študiral Jernej Kopitar, novo leto začelo jeseni,
23. septembra. Dolgo so razlagali, da so naši predniki novo leto praznovali pozimi. Vendar so ljudski pripovedovalci še v Valjavčevem in Vrazovem času (1857) poročali, da novo leto praznujejo poleti, bodisi o jurjevem bodisi o kresu. To zdaj priznavajo tudi etimologi (Marko Snoj), saj že sam izraz »leto« pomeni, da gre za toplo obdobje. Na podlagi še zelo svežega bloškega izročila, da je kres prvi božič v letu, sem sam nekajkrat opozoril, da nam že sami trije zimski božiči kažejo, da so stari leto – in s tem tudi njegov začetek – krojili drugače, kot ga mi zdaj. Le če je bil prvi božič v poletnem obdobju, se morejo vsi božiči znajti v enem sončevem letu, sicer tičijo v dveh, kar ni leto.
Prav to naše izročilo o treh božičih, torej nekdanje praznovanje treh božanstev, zastavlja dodatne časovne uganke. Prvi božič je zagotovo povezan s Soncem, pri katerem Zemlja odvesla polno krožnico že malce pred 25. decembrom.
Tudi drugi božič, zdajšnje novo leto, je zamenjal neko boštvo, ki je očitno imelo stalno ali začasno podobo konja ali polkonja, ki ga je krščanstvo nadomestilo s Štefanom, ki goduje 26. decembra. Tudi zdaj je to dan blagoslova konj. Še nedavno se je v tem času, ne le na slovenskih, ampak tudi na prazničnih mizah na Poljskem znašla konjska krma, seno. Če zdajšnje božično Dete praznuje rojstvo devet nosečnostnih mesecev po 25. marcu, sem nekaj podobnega opazil tudi pri »rojstvu« sv. Štefana. Ta god je namreč oddaljen natanko 340 dni – torej čas kobilje brejosti – od dneva, ko se je (po koledarju 25. januarja) svetopisemski Savel prekucnil s konja ali celo kobile, se s tem spreobrnil in postal Pavel. Tretji naš zimski božič na dan treh kraljev, pa je, kot kažejo opravila pravoslavnih, očitno povezan s praznovanjem svete Vode.
Morana in njena lepota
Zgovoren je tudi Trubarjev koledar, saj loči uradni cerkveni dan Kristusovega rojstva, 25. december, od Lucije, kajti pove, da je na tedanjo julijansko Lucijo dan najkrajši. Takšne razlike so bile tudi pri sosedih. V Franciji so do leta 1564 leto začenjali 1. aprila. Marija Kacin nam je v knjigi Žiga Zois in italijanska kultura (str. 36) povedala, da se je v Benetkah še leta 1763 leto zanje pričelo 1. marca.
Ne le »bog« Svarun, tudi lepota Ošlakove Morane očitno navdušuje. Podobno kot v drugih slovanskih državah tudi pri nas že nekaj let deluje skupina, ki se ljubiteljsko in turistično zanima za naše predkrščansko verovanje in ga skuša obujati. Vodi jo Matjaž Anžur. Na spletu ima svoj kotiček (staroverci), kjer občasno napoveduje tudi staroverska praznovanja. In glej, lani jeseni so objavili podobo lepotice – boginje Morane
z lobanjo v roki. To bi se kot umetniško izpoved še dalo prebaviti. Toda stopili so še korak dlje. Razglasili so, da bodo 25. avgusta v dolenjskem gradu Struga praznovali Moranin dan, ker da so to Slovani počeli, preden je to, po Anžurjevem, postal krščanski veliki šmaren. Praznovanje so res opravili, kar pa more biti le novi dolenjski gostilniški praznik, saj vsekakor ni v skladu z našim ljudskim izročilom. Res je, da nam je Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev pri opisu šmarna bodisi zamolčal bodisi spregledal, kako se je ta praznik imenoval prvotno. A tudi on je s številnimi primeri pokazal, da so tedaj gospodinje pekle različne kruhe in pecivo.
Pripoved o spreminjanju
v volkove
Toda ni le Kuret zbral kaj narodopisnega. Seveda je treba te objave spremljati in jih brati, ne pa dopuščati, da branje pokosi Morana. Pred poldrugim letom je pri Didakti izšla knjiga zapiskov ribniških graščakov Rudežev in kaplana Janeza Zime Od volkodlaka do Klepca. Ti zapisi so kljub pogosti fragmentarnosti pravi, kar okrog dvesto let stari narodopisni »cukrček«. Tako starih zapisov nimamo veliko. Prevod in komentarje sem napisal sam, vendar sem delo opravil zastonj in potemtakem tegale ne pišem zaradi kakšne materialne koristi, pač pa zaradi več pomembnih, prej nepoznanih sporočil.
Iz knjige izvemo, da Slovani – in Slovenci še zdaj – premoremo 2500 let staro pripoved o spreminjanju v volkove. Pripoved je torej stara enako kot pravljica o rimskem Romulu, vendar je našo Herodot zapisal kar petsto let prej, preden je rimsko zapisal njihov Vergil. Tudi pri rimski gre za pravljico. Ne sicer zaradi trditve, da je divja volkulja zredila zavržena dvojčka, ampak zato, ker psihologi vedo, da otroci, ki jih vzredi zgolj žival, zamudijo čas razvijanja govornega dela možganov. S tako osiromašenim razumom Romul ne bi mogel postati ustanovitelj Rima.
Ne le za slovensko, ampak širše, za slovansko pravno zgodovino je zagotovo pomembno tudi Rudeževo sporočilo, da je ime in peko trikraljevskega obrednega kruha »župnika« treba povezovati s starodavno upravno enoto župo in ne z duhovnikom župnikom, kot so etnologi (Metod Turnšek) razlagali doslej. Za rastlinoslovce so zanimivi podatki o imenih nekaterih rastlin. Lovcem v pouk so lahko sporočila o ljudeh, ki so jih pri nas napadli in požirali volkovi. Iz zapisov izvemo, da so za dolgo skrivano tretjo fatimsko skrivnost – namreč da bodo pred koncem prejšnjega tisočletja skušali ubiti papeža – pri nas »vedeli« že vsaj pred
174 leti itd.
In še, kar sodi neposredno h gornji razpravi o Morani. Knjiga ponovi že 201 leto staro sporočilo koroškega duhovnika in narodopisca Urbana Jarnika, da so na dan zdajšnjega velikega šmarna naši stari praznovali pogačənco, torej imeli zahvalni dan za novo žetev. Zato je bilo treba iz nove moke speči pogačo (o tem poroča tudi Kuret). Jarnik pri tem ne omenja Morane. Nasprotno, ob tem praznovanju, povezanem z obvezno pogačo iz nove moke, ugiba, ali morda stari Slovenci niso imeli kakšne boginje z imenom Pogačnica!
