Štegrova včeraj napisana knjiga že med bralci

Ljubljana - Pesnik Aleš Šteger si je v petek zadal nalogo, da v 12. urah v izložbi veleblagovnice Maxi napiše knjigo, ki je danes že med bralci. Kot je avtor dejal na predstavitvi, je bil njegovo ključno vprašanje, ali se lahko potisne v situacijo, ki je do te mere nelagodna, da se jezik nanjo odzove.

Štegra je med drugim zanimalo, v kolikšni meri se je, tudi v Sloveniji, literatura iz umetniškega premaknila v polje ekonomije. Njegov eksperiment z naslovom Na kraju zapisano, umeščen v izložbo, ima zato tudi ironično noto. Pri projektu si je zastavil določene omejitve: pred seboj je imel le računalnik, dostopa ni imel ne do spleta ne do svojih zapiskov, ko je tekst oddal, niso bili več mogoči popravki. Besedilo, zapisano v obliki pisem, je oddal lektorju, nato pa je že romalo v tiskarno.

Urednico in publicistko Nelo Malečkar je eksperiment spominjal na novinarsko delo, ko pišeš, kar vidiš, umetniška vrednost je tako šele v drugem planu. Šteger je dodal, da si je aprila zadal, da bo tekst napisal na dan, ko naj bi bilo konec sveta, seveda pa takrat ni vedel, da se bo v izložbi znašel sredi protesta. Tako so tudi te okoliščine vplivale na njegovo pisanje, tudi v povsem fizičnem smislu, saj je, ko se je ob tretji uri trgovina zaprla, stopil med protestnike in z delom nadaljeval na pločniku.

Šteger ni imel vnaprej pripravljenega scenarija, želel si je nasloviti pesnike, politike in ekonomiste. Preveč jasnih smernic si ni postavil, saj bi ga to le ohromilo pri delu. Na koncu so nastala pisma materam slovenskih pesnic in pesnikov, vrečkam za smeti in vsem košem v slovenskem parlamentu, prstnim odtisom na bankovcih, metli, s katero so lovili čarovnice, in sinu. Prizore, ki jih je uzrl skozi izložbeno okno, je tudi fotografiral.

»Bolj kot izdelek je bistven proces«

Zgodovinarju Igorju Grdini se Štegrov pristop k pisanju ne zdi kaj posebno novega, nenazadnje, kot je spomnil, so tako pisali nekateri avtorji v 19. stoletju, ko so objavljali tudi v časopisih: vsak dan, pod časovnim pritiskom in za preživetje. Besedilo ima po Grdinovi presoji lahko tudi atipično pričevanjsko vrednost, toda čas bo pokazal svoje.

Umetnostna kritičarka in pisateljica Mojca Kumerdej Štegrov projekt razume kot literarni perfomans, bolj kot končni izdelek je zato bistven proces. Pri tem literat ni imel časa, da bi zapisano premisli, umanjkala je za ustvarjalca nujna distanca.

Šteger knjige še ni prebral. Kot je dejal, čuti veliko nelagodje ter se boji, da bo doživel hladen tuš, ve pa, da so v knjigi tudi dobre točke.