Tiskane izdaje
»Smo v času nihilizma in v nihilizmu ni prihodnosti,« je bil eksakten uvod v predavanje Mladi, nihilizem in prihodnost vidnega italijanskega filozofa Umberta Galimbertija. Izgubili smo orientacijo za vrednote, smo družba brez perspektive, v kateri se kot posamezniki počutimo socialno nepomembne.
Vedno težje si odgovorimo na elementarno vprašanje lastne eksistence. Mlada generacija se počuti neslišano in nevidno. »Mi smo ustvarili te pogoje,« je bil prejšnji konec tedna v Cankarjevem domu Galimberti kritičen do lastne generacije, ki je imela v primerjavi z današnjo mladino, katero po končanem študiju čaka obljuba brezposelnosti in neperspektivnosti, jasno in svetlo prihodnost.
In kako se ustvarja občutek nepomembnosti, se je v Linhartovi dvorani vprašal filozof, ki se v miselnem toku filozofije tesno navezuje na psihologijo, delno tudi na antropologijo in religiologijo, in podal opisni primer. »Otrok staršu prinese pokazat risbico in dobi odgovor, 'bom pogledal kasneje', ki je v njegovem čustvenem svetu preveden v nezanimanje.
S podobnimi odgovori otrok počasi dobiva občutek, da stvari, ki jih pove, niso pomembne, da on ni pomemben. Namesto pozitivne identitete prične graditi destruktivno. Gradnik samopodobe, ki potrebuje pozitivne afirmacije, je namreč okolica, ki nas obdaja. Druga napaka v vzgoji otrok je zasipavanje z darili – nadomestek za pomanjkanje časa –, ki jih otroci dobijo, še preden si jih zaželijo, kar privede do popolne izgube želje.« Želja po nečem je po Galimbertiju vzmet življenja in moč napredka, saj le v želji po nečem tudi napredujemo.
Erotizem odpira vrata pameti
Čustvena družba ločuje med dobrim in slabim početjem, zato je tudi v šolstvu pomembna ločnica med izobraževanjem kot podajanjem snovi in edukacijo kot krepitvijo čustvene dimenzije. Po Galimbertijevem mnenju je danes emotivnost težko razviti, mladi ne čutijo razlike med moralnim in nemoralnim početjem, ne ločijo med posilstvom in seksom.
Izredno pomembna je vloga učitelja, saj so čustva nekaj, česar se priučimo – tudi v neskončnem svetu literature, v katerem knjiga prevzame vlogo vzgojitelja čustev. Pri tem je Galimberti opozoril na dvoje: za kakovosten pouk so potrebni razredi z malo učenci in testi osebnosti za učitelje. »Takšne teste opravi vsak posameznik, ko ima razgovor za službo, zakaj jih ne bi imeli tudi učitelji,« je bil Galimberti strog do lastne stroke.
Vloga učitelja je pomembna tudi pri fascinaciji nad podano snovjo, ki jo pubertetnik v času odkrivanja spolnosti začne gledati skozi oči privlačnosti. »Ko se pojavi spolnost, moramo vizijo sveta spremeniti po erotičnem ključu. Erotizem nam odpre pamet, saj nas nekaj privlači le, če nas zanima, in se bomo hoteli tega učiti tudi z razumom. Do vedenja pridemo z ljubeznijo,« je bil prepričan Galimberti, zato je pomembno, da nam je predavatelj tudi zanimiv.
Današnja informacijska in tehnološko napredna družba je nekoč antropološki jezik spremenila v virtualnega. Osiromašenje besednega zaklada je slabo za razmišljanje, saj za slednje potrebujemo bogat arzenal besed. Razvija se bipolarna inteligenca, ki svet razmišljanja reducira zgolj na odgovore tipa da in ne. To je tipično za konvergentno inteligenco, uporabljeno v matematiki, je pojasnil Galimberti, pri čemer se zastavljen primer rešuje kot programski problem, takšno razmišljanje pa vodi v konformizem, kar je voda na mlin oblasti, ki si želi vodljivo ljudstvo. Nasproti temu je divergentna inteligenca, značilna za kreativne ljudi, ki bodo rešitev problema, tako kot Kopernik, poiskali v obrnitvi problema.
Edini orožji v rokah mladih sta biološka moč in lepota, je bil prepričan Galimberti. Njihov um, ki je med dvajsetim in tridesetim letom najbolj ploden, ostaja neuporabljen za kopirnim strojem med poletno prakso. Družba, ki zapravlja svojo intelektualno moč, ki za mlade ne najde uporabne vrednosti in jim ne dovoljuje, da bi jo našli sami, je obsojena na izgubo.
