Tiskane izdaje
Tekaške knjige so v zadnjih letih postale poseben knjižni žanr. Doma in v tujini.
V knjigarni Konzorcij, denimo, je pisanju o teku namenjena prav posebna »knjižna četrt«. Delovega novinarja in ultramaratonca Boštjana Videmška smo prosili za njegov »top 5«, pet najboljših knjig o teku.
Rojeni za tek
Christopher McDougall, Založba Sanje, 2011
Rojeni za tek je ultimativna in še zdaleč ne le tekaška knjiga. Je hkrati potopis, etnološka študija, športna zgodba in dolg poljudnoznanstveni esej, napisan v maniri neposrednega raziskovalnega novinarstva. Avtor Christopher McDougall, sicer novinar, ki ga daje koleno, se odloči preveriti mitsko zgodbo, ki že več let kroži v (ne le) ameriških ultratekaških krogih.
V skoraj nedostopnih mehiških gorah in kanjonih naj bi živelo neverjetno vzdržljivo nativno ljudstvo Tarahumara, ki lahko v visokem ritmu teče več dni skupaj. Tarahumare, ki se bolj ali manj hranijo le s fižolovimi tortiljami in beljakovinsko in energetsko izjemno bogatimi semeni čije, tečejo v komaj skupaj stoječih natikačih brez kakršnegakoli blaženja. Tečejo, da živijo. Živijo, da tečejo.
Njihovo preživetje je eden izmed dokazov, da je tek naravno človekovo gibanje, kar avtor preveri v živo in se ob tem ne poda le na pot v Mehiko, temveč se »sprehodi« po najbolj uglednih svetovnih univerzah, na katerih preveri, ali bosonogi tek res lahko zaščiti tekača pred sicer vedno predvidljivimi in »klišejskimi« tekaškimi poškodbami. Malimi in velikimi.
McDougall se iz zaspanega družboslovca v nekaj mesecih spremeni v resnega tekača. Celo ultramaratonca. Indijansko tekaško »metodo« preveri v živo. Na poti sreča vrsto skoraj neverjetnih ultramaratonskih likov in spozna najbolj neverjetnega med njimi, Belega Konja (Caballo Blanco), ameriškega tekača, ki se je v skrivnostnih okoliščinah umaknil v mehiške Bakrove kanjone, kjer vsako leto poteka zdaj že legendarna ultramaratonska tekma.
Micah True, kot se v resnici imenuje zdaj že pokojni ameriški tekač, ki se je pred dvema letoma smrtno ponesrečil na enem od divjih treningov v popolnoma odročnih krajih, na katerem ga je – tudi po sto kilometrov v kosu – spremljal le njegov zvesti pes, avtorja popelje v zaprt svet Tarahumar, v katerem do zadnjega malce skeptičen McDougallov zahodnjaško-industrijski um spozna, da je vse, kar je do tedaj vedel o teku, velika zmota.
Rojeni za tek je tekaška in ultramaratonska motivacijska bomba z nastavki pravljice, o kateri nikakor ne gre dvomiti: celodnevne tekaške dirke v Bakrovih kanjonih se je na avtorjevo povabilo leta 2007 udeležil tudi tedaj brez konkurence najboljši ultramaratonec na svetu Scott Jurek in osvojil – drugo mesto. Premagal ga je v natikače obut domačin!
Jej in teci
Scott Jurek, Založba Ciceron, 2012
Scott Jurek je brez konkurence najboljši ultramaratonski tekač zadnjega desetletja. Zmagal je povsod, kjer je tekel. In tekel je povsod. V svojem drugem poskusu je zmagal celo pri »nepremagljivih« Indijancih v mehiških kanjonih.
Scott, danes enainštiridesetletnik češkega rodu, je med drugim sedemkrat zmagal na uradno najtežji tekaški preizkušnji na svetu – ultramaratonu Western States Endurance Run. Trikrat je slavil na legendarnem grškem Spartatlonu, dvakrat pa je osvojil ultramaraton Badwater v Dolini smrti, enem najbolj vročih območij na Zemlji.
Jej in teci ni le knjiga o neopisljivo vrhunskih športnih dosežkih enega najboljših vzdržljivostnih športnikov vseh časov. Je tudi iskreno in neposredno čtivo, v katerem se avtor niti v enem stavku ne okuži z božjim sindromom ali vsaj »gurujstvom«, kar se tako rado zgodi domačim in tujim avtorjem tekaških knjig, ki, ob odkritjih skritih zmožnosti svojega telesa (in seveda tudi uma), hitro začno deliti življenjske nasvete in sestavljati »trening programe«.
Osebno sem se s Scottom Jurkom tako močno »okužil« in poosebil tudi zato, ker je vegan. In to skozi celotno ultramaratonsko kariero. V knjigi Jej in teci, eni najbolj prodajanih tekaških knjig v zgodovini, je vsakemu tekaškemu poglavju dodan avtorjev veganski recept. Jurek me – vedno znova – navdušuje tudi zato, ker v mladosti niti slučajno ni bil uspešen športnik.
Nasprotno. Bil je bolehno dete. A z voljo do volje in deset tisoč (hitro) pretečenimi kilometri je postal noro močan. In to ne da bi bilo za njegovo »gorivo« treba ubijati. Scott je etični in tekaški zmagovalec in eden izmed vzornikov, ki je tudi visoko pismen. Popolna kombinacija.
Delaj, teci, živi
Samo Rugelj, Založba UMco, 2013
Mala šola maratona. Življenjsko-tekaški roman. Učbenik za tekaške rekreativce s potlačenimi športnimi in morda tudi življenjskimi ambicijami, ki jih avtor mojstrsko razplamti. Umetnost sorazmerno počasnega teka brez pehanja za rezultatom. Antiteza duha časa in industrijsko-histerične tekmovalnosti velikih tekaških prireditev. Užitek gibanja, ki beži od pretiranega naprezanja, bolečine in tega, da bi tek, kar se rado zgodi, postal le odvisnost, ki je namenjena sama sebi.
Užitek branja, ki na bralca nikoli, ampak zares nikoli ne pogleda zvrha. Tekoče, hitro, sproščujoče in navdihujoče branje, ki bi ga iz Ljubljane lahko kadarkoli prestavili kamorkoli. Knjiga, ki je poslala v (lahkoten) dir kup Slovenk in Slovencev, saj jih je Samo Rugelj, publicist in založnik ter po novem tudi (gorski) ultramaratonec in soavtor nove slovenske tekaške knjige Ultrablues: kako so se trije kompanjoni lotili ultramaratona, z umirjenim in »neimperativnim« pristopom k teku opogumil, da so dodobra povečali število svojih pretečenih kilometrov.
Delaj, teci, živi se odvrti v šestnajstih tednih, kolikor traja program za trening maratona, ki ga avtor (za svoj tablični računalnik) dobi kot novoletno darilo. Trening program se konča z maratonskim tekom na Dunaju.
Rugelj je s tekaško knjigo v založništvu naredil tisto, kar je na medijski ravni za velikansko popularizacijo teka (ter kasneje kolesarstva in smučarskega teka) v zadnjih dvanajstih letih naredila Delova priloga Polet. Slovenska maratonska biblija za rekreativce.
Ultramaratonec
Dean Karnazes, Založba Sanje, 2009
Ultramaratonec je zgodba o tekaškem in športnem superjunaku. Tako je napisana, tako se bere, tako se živi, tako je mišljena, tako – je. Drugače tudi ne more biti. Bolj ameriške zgodbe si skoraj ni mogoče predstavljati. Dean Karnazes, sin grških staršev, ki je resno tekel že v prvih letih osnovne šole, je človek, ki je v (ultra)tekaškem svetu porušil vse mogoče (in nemogoče!) rekorde.
Zmagal je na teku čez Dolino smrti (plus petdeset stopinj Celzija) in čez Južni tečaj (minus štirideset …). Brez postanka je v kosu pretekel čudežnih 578 kilometrov. V petdesetih dneh je v petdesetih ameriških mestih pretekel petdeset maratonov.
Atraktivnega Deana, ki ga je ameriška revija Time pred leti uvrstila med sto najbolj vplivnih prebivalcev Zemlje in je ponosen lastnik »enega izmed najlepših teles na svetu«, je nemudoma pograbila medijsko-zabavna industrija. Postal je ikona. Športna. Medijska. Seksualna. Modna. Njegov obraz – in telo – sta bila nekaj let prisotna povsod. V revijah, knjigah, na velikanskih plakatih v središču ameriških in tudi evropskih mest.
Marketinški guruji so iz Deana Karnazesa z njegovo obilno pomočjo razvili nadčloveka in kult osebnosti. Del tega kulta je tudi knjiga Ultramaratonec, svetlobno hiter, a posledično rahlo površen tek čez Karnazesove športne dosežke, svetovni nazor in celostno bivanjsko izkustvo. Kljub temu je Ultramaratonec ena izmed temeljnih tekaških knjig zadnjega desetletja, saj je dosegla največ bralcev in po svetu poskrbela za popularizacijo teka, te že skoraj »new age« discipline.
O čem govorim,
Najbolj prodajan in prevajan japonski pisatelj, ki ima veliko zvestega občinstva tudi v Sloveniji, je zveste bralce (in predvsem bralke) veliko bolj kot z nespornim talentom za suspenz in ustvarjanjem tesnobnega vzdušja pred nekaj leti presenetil s tekaško-življenjsko izpovedjo, ki je iz literature prosto in skoraj preveč lahkotno preskočila na polje popkulture.
Murakami je tekač, ki med tekom ne uživa. Tek je zanj fizična in mentalna kanalizacija; njegovi cilji so vedno jasni, dosega pa jih s trdim delom, disciplino in telesom, ki nikakor ni bilo ustvarjeno (in oblikovano) za vzdržljivostne športe. Japonski pisateljski superzvezdnik nas v knjižici popelje čez svoje tekaške začetke, režim treninga, svoj prvi maraton, ki ga odteče kje drugje kot v Atenah, in svoj prvi stokilometrski tek, med katerim se bralcu tekač tako zasmili, da bi mu, če bi bilo mogoče, ponudil kar masažo na daljavo.
