Tiskane izdaje
Konceptualno se Dnevnik 1934 (izdala Založba ZRC, ZRC SAZU) ne razlikuje od dnevnikov predtem. Vanj je Kocbek uvrstil opise dogodkov, ki jim je bil priča, številna srečanja in pogovore s sodobniki, tudi meditacije o različnih temah, zlasti informacije o aktualnem dogajanju, povzete po hrvaškem in slovenskem dnevnem tisku ter drugih evropskih listih in revijah. Motili pa bi se, če bi mislili, da je Kocbek sistematično beležil in komentiral vse zanj pomembne dogodke – tega tudi ni delal v prejšnjih dnevnikih. Dokaz je njegova prva zbirka pesmi Zemlja, ki je izšla konec leta 1934, in pričakovali bi, da bi o njej v dnevniku zapisal kaj več kot nekaj stavkov. Vendar je vsebinski koncept dnevnika avtorjeva odločitev in jo kaže spoštovati.
V prvem delu
Eno táko, njemu nedvomno najbližje področje je bila književnost. O njej je Kocbek premišljeval bolj ali manj vse leto, predvsem o poeziji, konkretno in načelno. Po njegovem naj bi poezija izpovedovala »vso stvarnost, in to z racionalnimi in iracionalnimi čutili«. Tisto, kar daje pesniškim ustvarjalcem največje, čeprav najzahtevnejše zadovoljstvo, je ustrezen izraz notranjemu življenju. Kocbek je poznal »ta brezumno težak napor«, priznal pa je, da so dosežki teh njegovih prizadevanj »strahotno daleč« od tistega, kar ga v resnici »navdaja in pretresa«. Zato mu je ostalo »strastno iskanje resničnosti in resnice, počasno, skoraj mučno odvračanje vse nepristnosti …«.
Vsebinska in izrazna ustreznost besedne umetnosti je bila na mestu. Pristnost oziroma narávnost ali neizumetričnost jezika je bila nasploh težnja, ki jo je Kocbek zavestno gojil. Da je bil tedaj, leta 1934, na začetku pesniškega ustvarjanja in oblikovanja svojih pogledov na literarno umetnost, zlasti na poezijo, v tem pogledu vsestransko angažiran, razkrivajo prav klasiki in sodobniki, ki jih navaja v Dnevniku 1934, pogosto takó, da nismo prepričani, ali je njihova dela poznal v resnici ali iz poročil drugih. Kako si na primer pomagati z navajanjem Werflovih »treh elementov« pesniškega, najprej objavljenih v praški literarni reviji Welt im Wort, kako z »zanimivimi« naslovi romanov takrat že pokojnega D. H. Lawrencea, med katerimi pa ni bilo osrednjega pisateljevega dela Ljubimec lady Chatterley?
Drugače je s pogosto omenjenim Célinovim romanom Potovanje na konec noči, ki naj bi ga Kocbek, po trditvi urednikov Zbranega dela, bral v nemškem prevodu. Skratka, po številnih navedkih tujih literarnih ustvarjalcev in njihovih del sodimo, da je bil Kocbek v tistem času eden naših najbolj vztrajnih spremljevalcev sodobne evropske, zlasti avstrijske, nemške, francoske in angleške književnosti ...
Zanimanje za literaturo
Kocbekovo široko zanimanje za sodobno evropsko literarno ustvarjanje ne preseneča glede na to, da je pesnika v tem času intenzivno pritegovala družbena stvarnost v celoti. Zanimivo, kako pozorno je prisluhnil zgodbi o neki osmošolki, ki je izpovedala »strašni disakord ženske duše, ko spozna, da je bistvo žene v lepi podobi, v prijetni čarni pojavnosti, in povedala svoje osebno izkustvo, ko je spoznala, da ona sama ni lepa, niti prijetna, niti bogata«. Vrsto ne ravno depresivnih asociacij, takih kot pravkar navedena, so v njem zbujali drugi pojavi.
Zanimiva je refleksija o »ljubljanskem romanu«, ki se ga morda niti ni lotil, imel pa je idejo zanj in roman naj bi problematiziral nasprotje »med realnostjo in irealnostjo, med dejstvom in njegovim smislom«. Prizadeval si je poustvariti pravo »življenjsko dramo«. Kako globoko je bil tedaj v literarnih načrtih, dokazuje navsezadnje njegova zavest o lastni intelektualni moči, zdaj še ujeta v pripravo za strokovni izpit, ko pa se bo osvobodila te obveznosti, bo na voljo literarnemu ustvarjanju.
Pokazati na »revolucionarno silo krščanstva«
Ko poskušamo dognati Kocbekov filozofski, svetovni, naposled življenjski nazor, nam Dnevnik 1934 ponuja obilo gradiva, delno znanega že iz zapiskov prejšnjega leta, ali takega, ki se nanj navezuje. Kritičnega odnosa do komunizma Kocbek na primer ni spreminjal, saj to družbeno gibanje po njegovem označuje neskladnost. Teoretično oznanja brezrazredno družbo, praktično uveljavlja trpljenje in nepopolnost, absolutizira sovraštvo. Kocbek se nasprotno zavzema za nedeljivost teorije in prakse. Sedanjo kaotično družbo je treba preusmeriti, pokazati na »revolucionarno silo krščanstva« in uresničevati »večne vrednote v novih oblikah«. Zagovarja personalistično pojmovanje revolucije in poudarja vztrajanje pri svojem prepričanju – »živim samo iz religiozne resnice, pravzaprav živim iz nje vedno, samo da si tega vedno ne priznavam«.
Spiritualist ostaja Kocbek tudi v življenjskih preizkušnjah, ob spoznanjih, da je okolje drugačno. Moto njegovih prizadevanj ostaja: »Vezati življenjsko pustolovsko tveganost z metafizičnim nagonom«. Seveda sta se notranja dinamika in Kocbekovo duhovno iskateljstvo navzven kazala različno, morda celo protislovno, posebej v »plitvem Varaždinu«. Klerikalci so ga imeli za soustanovitelja framasonske lože, kolegi so v njem videli heretika, liberalci pa skritega komunista.
Erotična zgodba prevladuje
Kljub zanimanju za domala vsa področja družbenega dogajanja in razgibanemu notranjemu življenju je Kocbeka zaposlovala slej ko prej – ženska. Njegova erotična zgodba v Dnevniku 1934 močno prevladuje.
Kot drugi čustveni kompleksi je tudi Kocbekova ljubezen zapletena, v pesnikovih nagnjenjih živita hkrati dve ženski. Prva, Zdravka Koprivnjak, znana že iz prejšnjega dnevnika, se je pojavila v začetku leta, na neki šolski prireditvi. Kocbek se je okrog nje vrtel z mislijo, da jo bo nekoč »le poljubil«. Njena privlačnost ga je naravnost osupnila, ko jo je doživel od blizu. »Te žive oči, vroč temperament, saj se je spremenila ob meni, jaz pa se spreminjam ob njej, nekaj žlahtnega je stopilo v telo. Presnavlja se, pravo žensko čutim ob sebi …« Po tem srečanju se je Zdravka za nekaj časa umaknila. Spet se je pojavila jeseni, 2. oktobra, v nekem zagorskem vinogradu. O tem dogodku je Kocbek zapisal en sam stavek, pravzaprav Zdravkin očitek njemu: »Zakaj me niste v sobi poljubili?« Taka Zdravkina odločnost do njega, in njeno prepričanje, da ve, kaj hoče, mu je dala misliti.
Tako se je v pesnikovem čustvenem življenju oblikoval trikotnik, znotraj katerega se je odvijalo vse bistveno. Težišče pa ni bilo na Zdravki, čeprav je že v naslednjem letu postala njegova žena, temveč na Kocbekovi graški prijateljici.
Ančka Žnidaršič, mariborska študentka medicine v Gradcu, se je to leto pojavljala v dnevniku najbolj pogosto. Pesnika je prevzemala v celem – v mislih, domišljiji, poželenju. O njej je Kocbek zapisal, »v mojem srcu je Ančka … neprestano mislim nanjo«. Čutil je, da jo ima »neizrečeno rad, brez pridržka, javno, odkrito, moško, hvaležno in čisto«. Nagnjenje do nje se je samo poglabljalo in postajalo je popolnejše, ljubezni se je pridružila ljubosumnost.
Vsak najmanjši dogodek, ki bi utegnil zbuditi dvom o njej, ga je globoko prizadel, saj jo je ljubil tako, kakor ni »še pod živim Bogom nikogar ljubil«. Hkrati se je zavedal, da mu ni prinesla le »lepe ljubezenske žalosti, bojazni in tesnobe, marveč najgroznejšo težo, nepopisno bolečino, ki je mogoča na tej zemlji«. Zakaj jo je tako doživljal, zvemo iz nadaljevanja pisma njej, kot da bi pesnik šele zdaj dojel njeno zgodbo, ki mu jo je zaupala v celoti in v podrobnostih. »Ti nisi le moje naročje … Tvoja ženskost je zgodaj okušala moškost, doživljala si viharje, prvega, drugega, tretjega, vedno bolj te je jemalo v vrtince, vriskala si od življenjskih odkritij … Kadar sem te … vpraševal po tvojem življenju, nisi mogla govoriti, tajila si, morda si celo drugače govorila … Zdaj vidim, da mi po neizprosnih načelih majhne, tihe sreče, ne moreš biti žena … zato pa si mi velika nepozabna prijateljica …«
Kljub hudemu razočaranju nad Ančko se čustveni odnos med njima ni spremenil. Vzdrževala sta ga oba in celo stopnjevala do naravnega, tj. intimnega vrhunca. Pobudo je prevzela Ančka, ki ni zbudila v njem le težnje po »avanturi telesa«, uresničila jo je in mu dala občutek, da je pravi človek, pravi mož. Nova resničnost je avtorja dnevnika tako prevzela, da je priznal, kako se mu je razodelo nekaj, česar ne more »dati v besede«.
Po vsem tem razumemo, da je Kocbek 2. novembra zapisal v dnevniku – »Ančko moram držati. Zdaj jo moram držati kakor mož.« Podobno je čutila ona – »Edi, zakaj te nisem že prej spoznala? Ti si edini, ki me na tem svetu razume.« Enako je razmišljal Kocbek: »Zakaj je nisem prej spoznal …« Seveda je pesnik mimobežno srečal še druga dekleta, tako da je zdaj, ob koncu leta, postala ljubosumna Ančka, predtem je bil ljubosumen on. Vendar so stična področja med njima postala tako močna, da ne preseneča, če je Kocbek kot zaključni akord v dnevniku zapisal erotično misel: »Na koncu koncev je namreč ljubezenska substanca, ki me pregiblje, ki v njej živim, mislim, ustvarjam in sanjam.«
Tisto, kar v Dnevniku 1934 še sledi, je množica pomembnih osebnosti in pomenljivih navedkov iz del predstavnikov evropske (in ameriške) kulture 20. stoletja.
