Vladimir Kavčič (1932–2014)

Vladimir Kavčič se verjetno ne bi strinjal z Borgesom, ki je dejal, da je »zgodovina lepo ime groze«, četudi je bila za Kavčiča zgodovina, ne le zgodovina našega časa, ampak tudi zgodovina stare Grčije, o čemer pričata dve njegovi igri Aleksander Veliki in Termopile, predvsem vprašanje človekove morale, njegove etične drže.

Pri tem je izhajal iz predpostavke, da je sicer vsaka socialna revolucija upravičena in pravična, da je težnja po pravičneje urejenem svetu tako rekoč temeljni imperativ, a da je v ideji po boljšem, pravičnejšem svetu, po »raju na zemlji«, že zametek nihilizma: vsaka zmaga se slej ko prej spremeni v poraz.

Svojo pisateljsko nalogo je Kavčič razumel kot napor razumeti in spremljati tipične in bistvene probleme svojega časa, časa po drugi svetovni vojni, ko smo živeli v prepričanju, da je socializem že »raj na zemlji«, četudi je bil v resnici najtrši prehod iz socializma v kapitalizem.

Zato je Vladimir Kavčič po letu 1990 svoj pisateljski angažma samo še izostril in bil kritičen do ostankov anciene régime, ki so preprosto izgubili ideološko podlago za svoje delovanje, in do nosilcev slovenske pomladi, ki so »odprli vrata kapitalizmu, a ne prosvetljenemu, temveč surovemu, iz časov prvobitne akumulacije ... Človeška kvaliteta (novih) oblastnikov se ni v ničemer spremenila ... Z večstrankarskim sistemom se povprečnost in omejenost oblasti le multiplicirata in pluralizirata.«

Zaradi tega je bil vedno na drugem, nasprotnem bregu kot oni, ki so razumeli družbo predvsem kot možnost samouveljavljanja na račun drugih; bil je predvsem moralist, kot ugotavlja Boris Paternu, celo največji moralist med slovenskimi pisatelji, zaradi česar se je zatekal k zgodbam, ki so kar najverneje, skorajda dokumentaristično, tudi v svojem stilu, izrekale resnico povojnega časa.

In bil med prvimi, ki so se lotili naših najbolj travmatičnih trenutkov zgodovine: povojnih pobojev oziroma vračanja poražencev v domovino zmagovalcev, dachavskih procesov. Znameniti Kavčičev Zapisnik iz leta 1973 je sprožil eno od naših neslavnih literarno-političnih »afer«, ki so se začele s Kocbekovim Strahom in pogumom. Zapisnik so oblastniki razumeli kot izdajo, kontrarevolucijo, kot protisocialistični pamflet.

A tik pred tem partijskim pogromom je komisija Prešernovega sklada upravnemu odboru predlagala Zapisnik za Prešernovo nagrado. Zaradi političnega pritiska je Vladimir Kavčič za svoj roman, poimenovan Legenda 1970, ni prejel.

A ta nečedna epizoda Kavčiča ni ustavila, v romanih se je vedno znova loteval temeljnih eksistencialnih vprašanj slovenskega človeka in zgodba, dobra zgodba mu ni bila važnejša od resnice. Pripadal je generaciji, ki se (še) ni mogla aktivno udeležiti narodnoosvobodilnega boja, a njegov odnos do revolucije je bil vedno afirmativen, ne nazadnje tudi zato, ker mu je kot revnemu kmečkemu fantu omogočil tudi šolanje; izobrazba in pravica do dostojnega preživetja pa za Kavčiča nista nič manj legitimni, kot je pravica do osebne lastnine.

Vedno je bil kritičen do vsakršnih utopij, predvsem v spoznanju, da žrtve nikdar niso vredne tistega, kar z njimi dosežemo; kar smo z njimi dosegli, pri tem pa se je skliceval na poljskega filozofa Kołakowskega, ki je zapisal, da ni ciljev, ki bi upravičevali sredstva, vsak korak na poti do njih mora biti moralno sprejemljiv.

A mnogi naši koraki, tako v preteklosti kot danes, so, še preden storimo prvega, moralno sporni. Zaradi tega, ne glede na to, da je bil direktor založbe Borec, predsednik kulturne skupnosti Slovenije in predsednik republiškega komiteja za kulturo, skratka, da je imel v rokah določene vzvode moči, ni bil nikdar med kulturniki v zvezi komunistov, ki bi odločilno vplivali na dogajanje. Celo v skoraj štiridesetletnem članstvu v Društvu slovenskih pisateljev je bil, po lastnih besedah, le v enem mandatu član upravnega odbora in »še to le do njegovega drugega sestanka«.

Vse te bežne opombe govorijo pravzaprav o tem, da je bil Vladimir Kavčič zelo sam svoj človek; samohodec, ki je s peresom seciral slovensko družbo in njene različne otroške in smrtne bolezni. Tudi do slovenske Cerkve, ki je z ideološko bojevitostjo šla dlje od katerekoli Cerkve v Evropi, je bil zelo kritičen in tako tudi do političnih strank, ki so uporabljale vero samo za sredstvo politične promocije.

Prav zaradi teh človeških in pisateljskih potez Vladimirja Kavčiča se tisti, ki smo ga kar nekajkrat predlagali za Prešernovo nagrado, nismo pretirano čudili, da je bil vedno znova »spregledan«; da so člani strokovne komisije za književnost Prešernovega sklada, izvedenci za literarna vprašanja, ki so po lastnem zatrjevanju, brez vsakršnih ideoloških predsodkov, vedno znova (previdno?) obšli predlog za nagrado, ki je prišel prav iz stanovskega društva.

Vse to kaže, da so bili – nehote, nevede? – celo bolj ideološko zaslepljeni od tistih izpred štirih desetletij, ki so si upali predlagati Kavčičev Zapisnik za nagrado, a je partija to preprečila. Zato je bila letošnja Prešernova nagrada Vladimirju Kavčiču za njegov izjemni pisateljski opus poprava ene od neštetih krivic, ki jih slovenska oblast, tako nekdanja kot sedanja, vedno znova kot sol seje na rodovitno prst in s tem jemlje dostojanstvo svojim ljudem. Sama ga tako ali tako nima.

Kot romanopisca Vladimirja Kavčiča zanima tipično in bistveno, posameznosti in podrobnosti so lahko le ilustracija tega. »Sem le medij, skozi katerega se pretakajo energije tega časa.« »Medij«, ki je bil kar najbolj občutljiv za etična vprašanja človeške družbe in zato za marsikoga »konservativen«, človek minulega časa, ko sta bili etika in estetika še v ravnovesju. Ko je pisatelj še bil, rečeno kar najbolj »konservativno«, vest družbe.