Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Dve leti je minilo, odkar je Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisatelj kot urednik prevzel dr. Matija Ogrin z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede. Dovolj časa torej, da pove, kako se znajde med klasiki in uredniki, med pragmatičnimi kriteriji in duhom časa.

V preteklem tednu ste izdali 252. zvezek Zbranih del.

To je bila zadnja knjiga letnika 2012. V njem so štiri knjige; Dnevnik Edvarda Kocbeka iz leta 1932, monografija o Antonu Vodniku, začel je izhajati opus Mirana Jarca, 252. po vrsti pa je bila prva knjiga Vladimirja Bartola.

Ti naslovi so v tradicionalni beli opremi že na policah; kaj pa še prihaja, je v delu, stoji, odkrijte nam malo načrtov.

Dolgo se že pripravlja zbrano delo Edvarda Kocbeka, kajti opus je zelo obsežen; urejata ga zelo aktivna urednika Andrej Inkret in Mihael Glavan. Nedavno sta oddala Kocbekov dnevnik iz leta 1933, v pripravi je že letnik 1934. Za čas do vojne bomo skupno izdali deset zvezkov Kocbekovih dnevnikov in esejistike, s tem bo njegov predvojni opus zaključen.

Drugi velik in pomemben opus, ki pa žal stoji, je Ivan Pregelj. Janez Dolenc je skrbno uredil dva zvezka, v pripravi je imel tretjega, a je na žalost lani preminil. V delu sta tudi Juš in Primož Kozak, dve generaciji, prozaist in dramatik. Prvega ureja Tone Smolej, drugega Dušan Voglar.

Nedokončana je tudi Zofka Kveder, izšla sta dva zvezka, tretjega je Katja Mihurko Poniž že oddala in bo izšel letos. Vsebuje zelo zanimivo kratko prozo, ki jo je Kvedrova objavljala v periodiki, raztresena je po raznih lističih in je bila doslej takorekoč nedosegljiva. Mislim, da se te knjige lahko veselimo.

Še nekaj novih opusov je, ki so pravkar začeli izhajati in jih je kot pomembna dela v zbirko vključil že akademik Bernik kot prejšnji glavni urednik. To so Miran Jarc, Vladimir Bartol in Vladimir Truhlar.

Zbrana dela so najstarejša kontinuirana in hkrati najobsežnejša slovenska knjižna zbirka. Še kaj?

Njena tretja posebnost je, da je najbolj znanstvenokritično podkovana. Za vsemi knjigami stoji zahteven tekstnokritični koncept. Od leta 1946, ko je začela izhajati, pa do danes je izšlo več kot 250 knjig, kar 31 opusov pomembnih slovenskih avtorjev je izšlo v celoti. Več je tudi odprtih in se dopolnjujejo.

Včasih je zbirka na knjižni polici predstavljala spodobno dnevno sobo intelektualcev.

Danes pa obstaja seznam naročnikov, ki jih je komaj kaj več od prstov na obeh rokah. Preostalo jih je kakšen ducat.

Kaj to pravzaprav pomeni? Da bi bilo treba spremeniti temeljni koncept?

Verjetno to pomeni, da je bralna kultura Slovencev že zelo propadla. Morda je kaj krivde tudi v tem, da sodobnejših avtorjev v zbirki bralci niso prepoznali kot slovenskih klasikov in so se od zbirke oddaljili. Res, bile so tudi debate o tem, da bi začeli izdajali izbrana, ne več zbrana dela … Toda na našem inštitutu, ki je izdajatelj zbirke, je prevladala ideja, da ohranimo dosedanje konceptualne značilnosti in izdajamo zbrane opuse. To je seveda zamudno, toda za literarno vedo je dragoceno.

Za vključitev v zbirko sta ključni dve merili, ki pa nista vedno usklajeni; skušamo se spraševati, kaj je v literaturi umetniško, torej tisto, kar jo ločuje od neumetniških govoric. V tem smislu se sprašujemo tudi, kaj je znotraj literarnega klasično. Prav gotovo je klasično v romantiki drugačno kakor v simbolizmu, novi romantiki ali ekspresionizmu, toda neko obliko klasične umetniške popolnosti se gotovo da zasledovati tudi v teh in poznejših dobah. To je en kriterij, ki ga je po mojem mnenju treba upoštevati. Drugi pa je bolj pragmatičen, praktičen. Gre za konsenz literarnih zgodovinarjev o pomembnosti tega in onega opusa. In tako se lahko zgodi, da se pojavi v zbirki nekdo, ki je po splošnem konsenzu pomemben in ga strokovnjaki obravnavajo kot značilnega avtorja določene dobe, a ostaja odprto vprašanje, ali je slovenski klasik. Tak je verjetno Bartolov primer. Ta dva koncepta sta namreč v nekaterih primerih v disharmoniji. Moje srce je seveda pri klasikih.

Gotovo ste že slišali vprašanje, zakaj Kocbekovi dnevniki.

Ostaja stališče, da je dnevnik polliterarna zvrst, ki odseva avtorjevo življenje, tako literarno kakor duhovno in družbeno, in spada v zbrano delo. Res pa do Kocbeka nismo imeli tako obsežnih dnevnikov. Splošen problem vrednotenja pa je širši; ti dnevniki niso nikdar izšli, izhajal je le del povojnih, tukaj gre za predvojne, ki so ostali v rokopisu, skrivajo pa ključ za vse, kar je Kocbek postal tudi pozneje.

Poglejva realno; če smo zdaj pri Jarcu, kdaj šele bo prišel na vrsto denimo Dane Zajc?

Zelo, zelo daleč smo še od sodobnikov.

Opusi so ogromni in zbirko tako čaka vsaj petstoletna pot.

Dokler bo slovenska književnost, bo, upam, tudi zbirka Zbranih del. Pomembno pa je, da uredništvo drži distanco do žive sodobnosti, da mine od smrti avtorja vsaj nekaj desetletij, ki nam omogočijo boljšo presojo.

Ves čas govorite v množini.

Anton Ocvirk, utemeljitelj te zbirke, je vse delo vodil sam. Po njegovi smrti leta 1980 je zbirko prevzel akademik France Bernik, ki jo je kot glavni urednik samostojno vodil trideset let. Ko je prišla v letu 2009 pod okrilje Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, so z letom 2011 za urejanje zadolžili mene in odločili smo se, da bom imel ob sebi uredniški odbor, kar je bilo pametno. Sestavljamo ga Tomo Virk in Matevž Kos s Filozofske fakultete, z našega inštituta pa Marijan Dović, Luka Vidmar in jaz. Diskutiramo o opusih, katerim dati prednost in kako ta ali oni zvezek izboljšati. Vsak zvezek poleg mene pregleda vsaj še en član.

Ko ste prevzemali uredniško mesto, je bila v ospredju digitalizacija. Do kam ste prišli?

Na inštitutu smo po letu dva tisoč stopili na pot elektronskih znanstvenokritičnih izdaj, postavili smo portal eZISS, izpopolnili metodologijo in to je postala ustaljena pot, kako se danes besedilo prepiše, podrobno komentira, elektronsko obdela in posreduje javnosti. Tudi za Zbrana dela vsak zvezek shranimo v taki obliki, da ga bo mogoče objaviti kot elektronsko izdajo tako na spletu kot za elektronske bralnike. Hujši oreh pa bo digitalizacija Zbranih del za nazaj, tega se ne bomo mogli lotiti brez posebnih namenskih sredstev.

Lahko spregovorite o proračunu vsake knjige?

Vsaka knjiga stane med pet in deset tisoč evri – odvisno od obsega kritičnega aparata, ta pa je odvisen zlasti od obsega ohranjene avtorjeve zapuščine. Vendar za tem zneskom stoji trdo delo. Ko se urednik opusa spoprime z izdajanjem nekega dela, mora poiskati vse avtorjeve objave, dokopati se mora do eventualnih starejših verzij besedila, do rokopisov, korekturnih odtisov ipd. Vse to gradivo je besedilna tradicija ali preoddaja. Ta pove, kako je tekst potoval skozi različne nosilce, verzije, kako ga je avtor spreminjal in so vanj posegali uredniki. V prejšnjih dobah so bili ti močni dejavniki sprememb, tudi kontaminacije. Kette, denimo, ni utegnil izdati svojih pesmi, prehitela ga je smrt. Aškerc je, hvale vredno, poskrbel za izdajo Kettejeve poezije in jo v nekem smislu rešil – toda vanjo je zelo posegal, Ketteju je popravljal in marsikod predelal cele pesmi. Mislil je, da mlademu pesniku s tem pomaga. Tako so tedaj ravnali večinoma vsi uredniki. Tako je Kette izšel v Aškerčevi redakciji močno kontaminiran in takega smo ga poznali vse dotlej, ko je France Koblar odkril v Schwentnerjevem arhivu Kettejeve izvirne rokopise. Nastalo je Zbrano delo in z njim nov, avtentičen Kette.

Uredniku mora biti jasen tok sprememb, ki jih je neko besedilo utrpelo; šele ko zna razlikovati vse spremembe, pripravi svojo verzijo kritičnega prepisa. Ob tem postane jasno, da gre za ogromno filološko delo, ki nima dosti zveze z navadnim publiciranjem, ampak je temeljna raziskava o tem, kaj se je z avtorjevim opusom dogajalo. Do podrobnosti se je treba poglobiti v avtorjevo biografijo in besedilo, ga prepisati in komentirati – in to je najbolj klasičen način ukvarjanja z literaturo, vse od humanističnih časov do danes so se filološke vede razvijale tako. Takega dela se zato ne more lotiti nekdo, ki nima primerne akademske službe.

To pomeni, da so sodelavci …

… visoko kvalificirani slovenisti in komparativisti z žilico za raziskovanje in neskončnim potrpljenjem.

In te je težko pridobiti, pravite? Kaj pa vsi asistenti, raziskovalci, profesorji na slovenistiki …

Gotovo so zelo zasedeni s pedagoškimi obveznostmi, ob tem ostane človeku le malo časa. Res pa je, da se vodilni slovenisti starejše generacije na univerzi tekstnokritičnemu delu kot metodi raziskovanja, kjer je znanstvena edicija končni sad dolge raziskave, niso posvečali in te afinitete tudi niso mogli posredovati mlajšim. Tako sta izmed vodilnih slovenistov sodelovala pri Zbranih delih le Miran Hladnik in pokojni Tone Pretnar, z monografijo o Kersniku tudi Gregor Kocijan. Celo Jože Koruza je urejal Voranca le v letih, ko je bil še asistent pri Ocvirku na komparativistiki.

Ste se sami kot urednik morebiti začudili nad kakšnim vsebinskim neravnovesjem v zbirki?

Ko sem zbirko spremljal, se mi je zdelo, da sta Balantič in Hribovšek izšla razmeroma pozno, saj sta po splošnem konsenzu najpomembnejša avtorja vojnega časa. Vesel sem uredniškega soglasja o tem, da je treba kot začetnika slovenskega posvetnega estetskega pesništva videti že Janeza Damascena Deva, čeprav se njegov baročni koncept ni obdržal, toda vendarle je bil prvi. Akademik Bernik je vedno odpiral nove možnosti, mene je povabil k opusu Izidorja Cankarja, česar nisem še uresničil, sva pa s kolegom Luko Vidmarjem pripravila elektronsko kritično izdajo romana S poti. Bernik me je tudi opozoril, da bi veljalo premisliti, ali ne kaže vključiti v Zbrana dela Frana Detele in Ksaverja Meška. Za to in še za marsikaj sem mu hvaležen.

Kje bodo Zbrana dela čez petdeset let?

Zbrana dela bodo sledila slovenski literaturi – morda se bodo ubadala z vprašanjem, katerega od naših sodobnikov bi lahko vključili. Težko vprašanje. Vsekakor je treba o tej zbirki misliti dolgoročno – akademik Bernik jo je imenoval trajna zbirka slovenskega naroda.

Kar zadeva praktične težave, upam, da se bo postopoma vzpostavil dvotirni princip: da bodo znanstvenokritične izdaje izhajale in skušale zajeti celoten opus, da pa bodo bolj poljudne založniške ambicije posredovale ta kvalitetno prepisana in urejena besedila širši populaciji. Zbirka mora seveda zaživeti tudi na spletu, kdaj se bo to uresničilo, si ne upam napovedati.

Govorite tako, kakor da so konkretni dogovori že stekli.

Razmišljali smo o tem, da bi se povezali s kakšno založbo in pripravili izbrana dela. Če bi bila taka zbirka primerno zasnovana, bi lahko bila tudi knjigotrško uspešna.

Znan je zaplet s Kosmačevimi dediči in obstanek njegovega opusa. So dediči posebno poglavje znanstvenega aparata?

Načeloma z dediči ni težav, celo v pomoč so nam včasih. Je pa res, da se mnogi zelo bojijo elektronskih izdaj. Toda če vaše vprašanje obrnem še drugače: dediči smo tudi mi, ki to zbirko urejamo in beremo – dediči ne v pravnem, ampak v kulturnem pomenu. Dedovali smo, kar so predniki na poti duha in lepote ustvarili ter nam zapustili. Oni so svoje naredili in odšli po večno plačilo. Na nas pa je, kakšen odnos imamo do svoje dediščine, koliko jo res čutimo za svojo. Zbrana dela so ji doslej dostojno služila – upam, da ji bodo tudi v bodoče.