Tiskane izdaje
Festival Liffe je že krepko v drugi polovici, njegov tempo pa nikakor ne popušča. Filmi, ki smo si jih ogledali, so popolnoma različni, vsi pa ponujajo izviren, nekonvencionalen pogled na stvarnost.
Junak je Marc (izjemno izbrušena vloga Mathieuja Amalrica), malce pretenciozni profesor kreativnega pisanja na lozanski univerzi, verižni kadilec, ki v idilično kočo, kjer živi v skoraj incestnem sožitju s sestro Marianne, v svoji terenski ladi precej pogosto tovori seksa in še česa željne študentke, pravzaprav tako pogosto, da si niti ne more dobro zapomniti njihovih imen, nekatere pa se mu tako ali tako vsiljujejo in zahtevajo zasebne inštrukcije. Pri zadnji se zaplete, saj je zjutraj lepo truplo: Marc se v paniki odloči diskretno znebiti trupla in ga odvrže v eno od lokalnih brezen, a to je le začetek večjih komplikacij.
Na univerzi se pojavi policijski preiskovalec, predvsem pa mačeha izginule študentke, s katero se Marc spusti v strastno razmerje, dokler se ne izkaže, da je kriminalistka. Ekscentričen, skoraj čudaški in napet film, ne preseneča, da je scenarij narejen po romanu Incidences Philippa Djiana, avtorja romana 37°2 le matin, po katerem so posneli uspešnico iz osemdesetih Betty Blue.
Drama o vznemirljivosti kreativnega procesa
Britanski film Rdeči čeveljci (The Red Shoes) režiserjev Michaela Powlla in Emerica Pressburgerja tematizira umetniško ustvarjanje, natančneje, strast in predanost, ki ju od umetnika zahteva njegov poklic. Režiserja sta film priredila po istoimenski literarni predlogi Hansa Christiana Andersena in upodobila motiv predanosti ustvarjanju kot ganljiv in vizualno privlačen plesni spektakel.
Natančneje, Boris Lermontov (Anton Walbrook), karizmatični in avtoritativni vodja baletne hiše, v mladi baletki Victorii Page (Moira Shearer) prepozna velik plesni potencial, ki bi lahko pod njegovim vodstvom postal vrhunski. Večna aspiracija po presežnosti vsake umetnosti od nje zahteva absolutno predanost, neumorne treninge. Victoria se podredi svojemu učitelju in sprejme nalogo, ki ji jo je dal.
Med njima nastanejo trenja, ko se baletka zaljubi v Juliana Crasterja (Marius Goring), skladatelja baleta Rdeči čeveljci, za katerega se tako požrtvovalno pripravlja. Naposled je balerina razcepljena med svojo ljubeznijo in zahtevami Lermontova oziroma umetnosti, kar jo skupaj z rdečimi čeveljci požene čez rob.
Film, ki ga lahko spremljamo v sekciji Veliko platno, gledalca osupne predvsem s prizori plesa, dela umetniškega kolektiva, zaodrja in magičnega sveta umetniške predstave. Obenem nas spektakularna drama, ki spretno uporablja barvitost, vznemirljivost kreativnega procesa, sooča z etično držo umetnikov, ki presega ugodje, ki naj bi ga v nas zbujala umetniška vrhunskost.
Vohunski film
Obveščevalna skupnost se v 21. stoletju ukvarja predvsem s terorizmom in film prikaže predvsem to, da je svet pri takšnem »nevidnem«, a vseprisotnem sovražniku postal veliko bolj kompleksen in nepredvidljiv kot v času hladne vojne. Bachmann se zdaj ukvarja z rusko-čečenskim islamistom, ki je prebegnil v Hamburg.
Njegov cilj je prek tega islamista, ki je po očetu podedoval ogromno premoženje, priti do »večjih rib« v dozdevni islamistični teroristični organizaciji. Pri tem seveda njegovi obveščevalci uporabljajo vse umazane prijeme, od izsiljevanja, groženj, ugrabitev.
Na koncu se izkaže, da so spretno Bachmannovo igro vodili drugi, večji igralci, torej ameriška Cia v navezi z enim delom nemških obveščevalcev, ki imajo z ujetim islamistom svoje načrte. V tem solidnem vohunskem filmu izstopa predvsem izvrstna igralska zasedba (poleg Hoffmana se izkažejo še Willem Dafoe in Robin Wright), medtem ko se zdi, da režiserju ne uspe podati globljega sporočila, ki naj bi izhajalo iz umazanih intrig mednarodne vohunske skupnosti.
Teža bivanja
Pasolini Abela Ferrare z Willemom Dafoejem v naslovni vlogi obravnava zadnji dan v življenju pesnika, pisatelja, filozofa, esejista in režiserja Piera Paola Pasolinija, ki so ga brutalno umorili 2. novembra 1975. Gre za introspekcijo v njegov ustvarjalni in intelektualni svet, v način razmišljanja in pogled na družbo.
Ta se zrcali v editiranju in dokončevanju filma Salò ali 120 dni Sodome, ki je pretresel javnost z nazornimi desadovskimi prikazi vulgarne, obscene seksualnosti, ki jo lahko razumemo kot alegorijo sprevrženosti sodobnih elit in politik, odseva v odgovorih ob intervjuju z novinarjem La Stampe in v sočasni ekraniziciji zgodbe, ki je šele nastajala kot scenarij naslednjega Pasolinijevega filma.
Ali ob tem dobimo celosten in zaokrožen vpogled v njegovo osebnost? Niti ne. Režiser in Dafoe v glavni vlogi sta resda dosegla veristični učinek v prikazu njegove podobe, saj sta, kot sta povedala v intervjuju, uporabila Pasolinijeva resnična oblačila. A bolj kot to se film posveti njegovi odkriti homoseksualnosti, ki je takrat dvigala obilje prahu.
Najemanje dečkov ponoči na ulicah, malih kriminalcev z družbenega obrobja, ki jim je bilo prodajanje teles moškim le dodaten, kdaj tudi iz nuje narejen zaslužek, je samo po sebi hoja po robu, naj bosta še tolikokrat v filmu izrečena Pasolinijev pomislek in kritika nad moralističnostjo sodobne družbe, katere morala je pravzaprav zasidrana v nasilju do sočloveka.
Pasolini najame problematičnega malega kriminalca, ga odpelje na morje in ko ga hoče »konzumirati«, priletijo na prizorišče trije moški, ga brutalno pretepejo v studu in gnusu do tega, kar počne, okradejo in z avtom zapeljejo prek njega. Njegov notranji svet je bil težak, obtežen. Vsa ta teža je v njegovih zadnjih minutah padla tudi nanj.
