Tiskane izdaje
Da bi podal čim bolj realno sliko svojega »dvorišča«, je filipinski neodvisni filmar, poet in glasbenik Khavn De La Cruz posnel dokumentarec v slogu mondo filmov – žanra, ki ga je v šestdesetih letih vpeljal Italijan Gualtiero Jacopetti. Slogovno mešana, dokumentarno-nadrealistična, surova, organska, groteskna, podivjana pripoved o odraščanju v slumu filipinske prestolnice, zadene v živo. »Mondomanila je pogled na gangreno družbe – od blizu,« pravi Filipinec, ki se v Slovenijo in na Liffe vrača po nekaj letih.
Mondo filmi vedno zbujajo vprašanje, koliko posnetkov je resničnih?
Samo poplave na začetku filma in uničevanje slumov na koncu so resnični posnetki, »found footage«, najdeni na youtubu. Drugo je fikcija.
Toda film je posnet po istoimenskem romanu Normana Wilwayca, nagrajenem z nagrado Palanca, ki ji pravijo tudi filipinski Pulitzer, in ta roman je spisan po resničnih dogodkih.
Roman ima nekaj nadrealističnih sanjskih sekvenc, sicer pa je napisan zelo naturalistično. Nisem se pretirano držal literarne predloge. S pisateljem sva za film priredila scenarij in se osredotočila na enega junaka Tonyja D in njegovo tolpo. Norman je v knjigi združil svojo resnično zgodbo in prigode drugih ljudi iz različnih predelov Manile in predmestja. Glavni junak je star približno trideset let in se spominja svojega otroštva. V knjigi ni invalidov, pritlikavcev in spačkov, ki nastopajo v filmu. Zgodba o Tonyjevem mlajšem bratu, ki ga posiljuje ameriški pedofil, pa je resnična in jo najdemo v prvem delu knjige.
V filmu nastopajo otroci. Kako so oni dojemali eksplicitne in precej grozljive prizore, v katere ste jih postavili?
Fant, ki je igral Tonyja D, hodi v igralsko šolo in ni živel v slumu. A se je zelo hitro vživel v sceno. Drugi otroci prihajajo iz slumov in so vajeni takih prizorov. Ko sem kateremu predlagal, naj nekaj naredi, je bil takoj za to. Veliko so tudi improvizirali in tako v film pripeljali spontanost in naravnost. Oče najmlajšega dečka je kaskader in v slumih vodi igralske delavnice za otroke. Tam smo našli fanta, ki v filmu občuje z raco. Druge smo dobili na avdicijah in jih izbrali preko tv-šova, kot je Filipini imajo talent. Invalidni raper je na primer sam napisal pesem, ki jo izvaja. Pritlikavce smo našli v t. i. Hiši hobitov, to je bar v Manili, kjer so zaposleni samo pritlikavci.
Otroci v kočljivih prizorih vedno prizadenejo gledalca. Ni to, da v vašem filmu igrajo otroci, stari od šest do 15 let, nekoliko sporno?
Lahko bi posnel film z dvajsetletniki, a zgodba potem ne bi imela takega učinka. Sporočilo, ki sem ga hotel poudariti in morda ni vidno na prvi pogled, je, da ti ljudje niso poraženi, čeprav so revni.
Svoje filme sami tudi glasbeno opremljate. Tudi Mondomanila ima udarno glasbeno podlago.
Sprva sem nameraval posneti muzikal, saj imamo na Filipinih močno kinematografijo po vzoru Bollywooda. Potem sem to idejo opustil, ker bi bil film predolg. Nekaj pesmi sem napisal sam, druge so iz romana. Vse pa sem uglasbil in odigral.
Vaše filme prikazujejo v tekmovalnih programih mednarodnih festivalov, vabijo vas v mednarodne žirije, kako pa jih sprejemajo doma?
Mondomanilo smo doslej prikazali v dveh kinematografih art kino mreže. Cenzura je na Filipinih namreč zelo močna. V filmu lahko recimo pokažete eno dojko, ne pa dveh. Poleg tega se morate prijaviti, da vas cenzurirajo, in za to še plačati. Nočem se podrejati zakonitostim trga na račun svojega avtorstva in avtorskih pravic. Raje delam z malo denarja in na svoj način, tako vsaj vem, da sem posnel svoj film.
Najbrž ste zato posvojili cenejšo digitalno tehniko. Oklicali so vas celo za očeta filipinskega digitalnega filma.
Leta 2000 se je na Filipinih pojavila velika dilema, ali je digitalna tehnika sploh sprejemljiv filmski format. Takrat smo se postavili digitalizaciji v bran, da filmarji ne bi imeli več izgovorov, da ne posnamejo svojega filma, če jih ne financira studio. To je bil nekakšen novi val neodvisnega filipinskega filma. Zdaj je med približno sto na leto posnetimi celovečerci več kot polovica neodvisnih v digitalni tehniki.
Sicer ste tudi direktor prvega filipinskega festivala digitalnega filma .MOV.
Da to je festival, ki ga prirejamo na vsake tri leta. Zadnji, leta 2009, je bil posvečen prijateljema Alexisu Tiosecu in Niki Bohinc, ki sta tragično umrla v Manili.
Socialno in politično se angažirate skozi objektiv kamere. Kakšna tematika pa vas vznemirja v vaši poeziji in prozi?
Večinoma ljubezenska. Napisal sem že več kot 500 ljubezenskih pesmi. Večinoma jih izdajam v samozaložbi, nekaj pa so jih uglasbili filipinski pop izvajalci. Sicer jih uglasbim tudi sam. S sestro sva izdala sentimentalni album Found And Lost. Igram in pojem pa še v punk skupini The Brockas in fusion bandu Vigo.
