Tiskane izdaje
Pri pregledovanju programa letošnjega Liffa ima človek, ki nekoliko spremlja filmsko produkcijo in festivalsko dogajanje v svetu, vtis, da si bo liffovsko občinstvo lahko ogledalo vse, kar je pomembnejšega nastalo v zadnjem letu. Izbira je res velika.
Okusi žirij in občinstva so večinoma subjektivni in tak je tudi izbor filmov, ki se nam zdijo posebni in torej vredni ogleda.
Zimsko spanje turškega režiserja Nurija Bilgeja Ceylana je eden takih, pa sploh ne zgolj zato, ker je bil na letošnjem canskem festivalu nagrajen z zlato palmo. Film, umeščen v anatolsko gorato območje Kapadokijo, znano po naseljih, vklesanih v skalnato steno, prevzame gledalca neopazno, kot v zimsko spanje neopazno potonejo prebivalci klavstrofobičnega kraja.
Glavni lik tega odtujenega kraja je bogataš in nekdanji igralec Aydin, ki z mlado ženo in sestro Neclo vodi hotel, podedovan po premožnem očetu. To zimo postane hotel njihovo zatočišče, iz katerega ne morejo pobegniti, majhen incident v vasi pa vnese nemir v skupnost, ki se postopoma prenaša v hiše, zametene s snegom in hladne ločene sobe treh likov. Ti se začnejo medsebojno psihološko izčrpavati ...
Film Zimsko spanje spominja na Čehova ter njegove nesrečne in odtujene like, ki fantazirajo o Moskvi (Istanbulu) in se pritožujejo nad svojim zavoženim življenjem. Pravljični kadri lepote narave, ki so bili značilni za Ceylanov prejšnji film Bilo je nekoč v Anatoliji, so zreducirani na minimum in namenjeni zgolj počitku gledalcev od težkih besed.
Ceylan in njegova žena Ebra, s katero sta pisala scenarij, pa se ne zgledujeta le pri Čehovu, ampak v prizorih navajata tudi Shakespeara, opazen je tudi vpliv Dostojevskega, Tolstoja ter Bergmana.
Golob ...
Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju ni film, ki bi navduševal širše občinstvo, a žiriji beneškega festivala je bil tako všeč, da ga je nagradila z zlatim levom. Švedski režiser Roy Andersson z njim zaokroža trilogijo o pogojih človekovega obstoja po Pesmi iz drugega nadstropja in Ti, ki živiš. Kakor prejšnja filma je tudi ta izrazito mozaičen, sestavljen iz 39 zaokroženih sekvenc, vodilna nit pa sta trgovska potnika, ki potujeta naokrog s kovčkom, polnim nesmiselnih izdelkov.
Absurdna, nadrealna črnohumorna komedija je nekje med jokom in smehom, začinjena z norčevanjem iz nečesa, kar bi Andersson poimenoval osupljivo pomanjkanje empatije pri ljudeh. Ker gre za mozaik sekvenc, to ni konsistentno delo v konvencionalnem smislu. Nekaj filmskih likov se pojavi večkrat, drugi enkrat samkrat. Gre za groteskne, nadrealne scene.
Zgodba filma Leviatan ruskega filmarja Andreja Zvjaginceva, največjega imena sodobne ruske kinematografije, je precej značilna za tranzicijske države. Zvjagincev je pravzaprav v intervjujih govoril, da je njegov leviatan metafora vsake oblasti, a je očitno, da se nanaša na dogajanje v Rusiji, kjer so politiki skorumpirani, lokalni mogočneži pa imajo v pesti izvršno in sodno oblast. Ostra kritika je uperjena tudi na rusko pravoslavno cerkev. Leviatan je bil v Cannesu nagrajen za najboljši scenarij, ki ga je Zvjagincev podpisal skupaj z Olegom Neginom.
Opuščeno mestece, v katerem se zgodba dogaja, je preslikava moderne Rusije. Protagonist filma je avtomehanik srednjih let Kolja, potopljen v vodko, ki se spopada s pohlepnim županom. Ta uteleša način delovanja ruskega sistema, pri čemer mu asistira krajevni pravoslavni duhovnik. Putin izrecno ni omenjen, ost proti njemu pa je vendarle prepoznavna.
Film, ki bo gotovo osvojil široko občinstvo, je Mamica, peto in po mnenju mnogih najbolj zrelo delo 25-letnega kanadskega filmarja Xavierja Dolana, za katero si je v Cannesu delil nagrado žirije s častitljivim Jean-Lucom Godardom. Z Mamico se Dolan vrača k svoji priljubljeni temi – Ojdipovemu kompleksu, odnosu med mamo in sinom, kakor že v prvencu Ubil sem svojo mamo, le da tokrat mama nenehno razmišlja o samomoru.
Diane je vdova in samohranilka, ki komaj sestavlja konec s koncem s slabo plačanim delom čistilke. Je bojevita, drzna, privlačna in se oblači kot najstnica. Njen največji problem je sin Steve s spremenljivim razpoloženjem. Ima diagnozo ADHD, nenehno preklinja, se pretepa in nadleguje neznane ženske.
Mama in sin živita v fiktivni Kanadi leta 2015, v kateri novi zakon brez pretiranih zavor dovoljuje staršem, da dajo otroke v oskrbo v psihiatrično bolnišnico. Diane v to vseeno ne privoli. Steve je po duši dober fant, a ko znori, se mu je bolje izogniti. Mama ima rada sina in sin ima rad mamo. V glavnih likih je tanka meja med ljubeznijo in prezirom, tak je tudi sam film.
Občinstvo, željno sprostitve, si bo rado ogledalo film Najbolj iskani človek, ne samo zato, ker je to vrhunska psihološka vohunska drama Antona Corbijna, Nizozemca, ki živi v Londonu, ampak tudi zato, ker je to eden zadnjih resnih filmskih nastopov Philipa Seymourja Hoffmana.
Pier Paolo Pasolini je tema filma Pasolini v režiji Abela Ferrare z Willemom Dafoejem v vlogi kontroverznega režiserja. Poleg njega v filmu igra tudi Ninetto Davoli, ki je igral skoraj v polovici Pasolinijevih filmov.
Kalejdoskopski pregled zadnjih dni Pasolinijevega življenja je enako razdelil kritike kakor večina filmov tega pesnika, pisca, marksista, homoseksualca in katolika.
S Hollywoodom in zvezdniško slavo se ukvarja David Cronenberg v filmu Poti do zvezd. K hollywoodski slavi je pristopil z več zornih kotov, ne pa tudi s kota glamurja. Avtor si privošči obilo porogljivosti ob omembi starosti v Hollywoodu, otroških odvisnostih (referenca na kraljico otroške odvisnosti Drew Barrymore), samoooklicanih gurujih (prizor, ko John Cusack leži na polgoli Julianne Moore, medtem ko jo »zdravi«), odnosih hollywoodskih mam in hčera ...
Vse to je začinjeno z incestuozno poroko in tabletami, ki omamljajo. Znamenite bele črke, ki tvorijo besedo Hollywood, je Cronenberg postavil na sramotilni steber in jih razkrinkal kot še nihče.
Pogled tišine
Pogled tišine ameriškega režiserja, ki živi na Danskem, Joshue Oppenheimerja, ki je v Benetkah dobil veliko nagrado žirije, je pretresljiv dolgometražni dokumentarni film. Avtor se je dolgo poglabljal v genocid v Indoneziji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Za prejšnji enako pretresljiv film Dejanje uboja je dobil oskarja, v njem pa je prav tako spregovoril o genocidu, o milijonu brutalno ubitih indonezijskih komunistov in političnih nasprotnikov v letih 1965 in 1966, po tistem, ko je indonezijska vojska vrgla vlado.
Ko je Oppenheimer raziskoval te dogodke, je dojel, da so ključni za pojasnitev strahu, v katerem ljudje v Indoneziji še vedno živijo, saj imajo mnogi še danes stigmo komunističnih naslednikov. Pripoved v prejšnjem filmu je prikazana iz perspektive eksekutorjev, medtem ko tokratni film Pogled tišine govori iz perspektive družine, ki je preživela genocid in se zdaj sooča z morilcem članov svoje družine.
Ker so biografije, tako književne kot filmske, priljubljen žanr, še posebej, če predstavljajo nenavadne osebnosti, bo gledalce pritegnil tudi film o angleškem slikarju Williamu Turnerju. Naj dodamo, da sta moči spet združila Mike Leigh in Timothy Spall.
Spall kot Turner je videti kakor namrgodena žaba, na drugi strani pa je prikazan Turnerjev izjemni umetniški duh, ki ustvarja čudovite pejsaže, pretkane z igrami svetlobe, kar ga naredi za enega od priljubljenih slikarjev angleškega romantizma.
Glede na to, da je tema slikarstvo, je vsak kader v filmu mojstrska kompozicija, poleg Spallove igre pa je najmočnejši adut filma fotografija. Seveda je govor tudi o Turnerjevem več kot nenavadnem osebnem življenju. Bil je pač ekscentrik.
