Tiskane izdaje
Dedinji, pesnikova vdova Tonka in hči Barbara, sta namreč decembra umaknili prvotno soglasje k izdaji knjige in od založbe odkupili celotno naklado petsto izvodov. Kot pojasnjuje direktor Celjske Mohorjeve družbe Jože Faganel, o zapletih niso izvedeli nič prej kot na dan, ko so že razposlali vabila na predstavitev novosti. »Dedinji sta si pač premislili, skušal sem ju prepričati v drugačno odločitev, a mi za zdaj ni uspelo,« pravi Faganel, ki se je sicer pozanimal o pravnih poteh, vendar je zakone bral predvsem s človeškimi očmi. Konec koncev gre za avtorjevo ožjo družino.
Toda kako je mogoče, da se nekdo leto dni ukvarja s knjigo, za katero očitno ni soglasja? Glavan celotne zgodbe ne želi komentirati, pesnikova hči Barbara Menart Senica pa pravi: »Gre za spoštovanje očetove volje. Pred smrtjo me je prosil, naj vse dnevniške zapiske uničim, ker niso namenjeni niti javnosti niti objavi. Če bi imel moč, bi to storil sam, a ga je smrt leta 2004 prehitela.«
Vsi zapiski so z ostalo zapuščino »pomotoma« (tako hči Barbara) leta 2006 prišli v Nuk, in ko se je Glavan lotil urejanja, je sama takoj povedala, da nasprotuje kakršni koli knjižni objavi. »Ves čas so vedeli za moje stališče, ko pa je bila knjiga že natisnjena, sem ugotovila, da je najbolje, da celotno naklado odkupimo.« Barbara Menart Senica še pojasnjuje, da v knjigi vsebinsko ni nič spornega, gre za obširne faktografske zapise (580 strani drobnega tiska), ki bi jih avtor lahko uporabil za pisanje spominov. »Težko bi mi bilo živeti, če očetove volje ne bi izpolnila.«
»Dnevnik je slika konca dvajsetega stoletja in škoda, da ga ne bomo brali,« pravi Jože Faganel, ki je prepričan, da avtorja ne kaže v nič drugačni luči kot njegovi ostri, bodeči, kritični in neposredni epigrami. V literarni javnosti so se namreč pojavile govorice, da se dedinji zaradi nekaterih zapisanih nazorov, pogledov, premislekov bojita za pokojnikov sloves. Tudi namigovanja, da bi knjiga lahko kompromitirala znanega odvetnika Senico (nekdanji Barbarin soprog), ne držijo. Njegova vloga v dnevniku je menda izredno pozitivna.
Zapuščina na voljo v knjižnici
Menartova zapuščina je bila rokopisnemu oddelku Nuka izročena v letu 2006 in je ena obsežnejših. Po grobi oceni vodje oddelka Marijana Ruperta vsebuje okoli deset tisoč kosov gradiva. »Menart je zelo sistematično in urejeno hranil svoj lastni arhiv, ki vsebuje osebne dokumente, dela po zvrsteh - poezija, prevodi, esejistika, dnevniki -, pisma, korespondenco in različno gradivo - izrezki in podobno. Zapuščina je tako kot ostalo gradivo rokopisne zbirke na voljo uporabnikom za znanstvene in študijske namene.«
Rupert še pojasnjuje, da kadar nekdo izroči svojo zapuščino nacionalni knjižnici, v pogodbi ni navedeno nič glede objave, saj to področje ureja zakon o avtorskih pravicah. Rokopisna zbirka Nuka torej hrani, ureja in daje v uporabo gradivo, avtorske pravice pa v skladu z zakonodajo obdržijo dediči. Za izdajo del je tako odgovorna založba, ki ureja stvari z dediči oziroma nosilci avtorskih pravic.
»Načeloma se skušamo zavarovati s pogodbo, da Nuk postane tudi pravno-formalni lastnik gradiva, vendar to v vseh primerih žal ni mogoče.« Večino gradiva v Nuku dobijo kot darilo, v primeru odkupa so stvari urejene s pogodbo oziroma z računom. Strogo zavračajo le začasno deponiranje gradiva v zbirko.
