Ni umetnosti brez politike

Dario Seraval se je na umetniškem nebu po osemnajstletnem umetniškem molku ponovno pojavil lani, ko ga je Dragan Živadinov pritegnil k pisanju glasbe za predstavo Tri elizabetinske tragedije:Marlowe. Nekdanji ustanovni član in vokalist skupine Borghesia je po tem izdal album Emomehanika, danes pa se je poleg pisanja glasbe še politično aktiviral. Z Levom Kreftom in Sonjo Lokar ustanavlja komunistični forum Socialnih demokratov, napisal je manifest zanj, nazadnje pa podal pobudo, da bi nekdanji izigrani delavci Vegrada v velenjskem delavskem domu ustanovili začasno avtonomno cono. V pogovoru Seraval pojasnjuje »akcijo Vegrad« in tudi, kakšno umetnost po osemnajstih letih ustvarja, kako se glasbeno ustvarjanje rima s političnim angažmajem.

Kaj vas je napeljalo na zamisel o avtonomni coni Vegrad?

Motiv za akcijo Začasna avtonomna cona Vegrad je star že nekaj časa. Septembra sem v intervjuju za Kralje ulice, ki je izšel v decembrski številki, in na videospotu Lotos – zasedba Metelkove, prva dva dni, kriknil: Naj živi avtonomna cona Vegrad! Boli me, ko vidim, kakšne nepravičnosti ustvarja naš kapitalistični sistem. V Velenje sem se prvič odpravil drugega decembra letos, pogledat, kaj se tam dogaja, kaj me je tako vznemirilo. Naletel sem na delavski dom s sto petdesetimi delavci, ki jim Vegrad v stečaju zaračunava mastno najemnino. Eden od njih mi je rekel, da potrebujejo Matijo Gubca, nakar sem mu odgovoril, da moramo biti vsi Matija Gubec, če hočemo kaj spremeniti. Ob vrnitvi v Ljubljano se mi je na vlaku utrnila misel, da bi delavci morali razglasiti začasno avtonomno cono, saj je za stalno očitno prepozno, Vegrad je kot podjetje dokončno propadlo. Toda problem delavcev na zavodu brez perspektive ostaja in po mojem morajo zasesti dom, dokler svojih težav ne odpravijo. Je pa res, da jim odsvetujem zasedbo brez podpore sindikatov.

Podobno kot pri večini avtonomnih con njihovi kritiki nastopajo z argumentom, da gre za protipravno akcijo.

Dejanje zasedbe je protipravno, je pa tudi nadvse legitimno in pravično. Kdo ima pravico do doma, če ne delavci Vegrada, ki so domove zgradili bolj ali manj prostovoljno, ki jim niso izplačevali plač, prispevkov za plače, ki so ves čas delali kot sužnji, ki jim zdaj drugič trgajo anuitete za kredite bankam, ker jim jih je najprej trgal Vegrad, a jih ni nakazoval bankam. Trdim, da imajo pravico zasesti delavski dom, v katerem bi v miru dočakali boljše čase, novo zaposlitev in novo prebivališče.

Ali model, ki ga predlagate v primeru avtonomne cone Vegrad, kaj dolguje avtonomnim conam, kot sta Metelkova in Rog? Ali s področja umetnosti oziroma kulture torej prihajajo učinkoviti modeli političnega angažmaja?

Pred slabim letom sem Aldu potožil, da, vsaj kar zadeva politično sfero, ne vidim nobene luči na koncu tunela. Odgovoril je, da vendarle obstajajo projekti, kot so Metelkova mesto, Pekarna (Maribor), Izbruh (Kranj) in podobni. Sčasoma se mi je utrnila ideja, da mogoče to dejansko je luč na koncu tunela, namreč, da so avtonomne cone model ali paradigma komunistične ureditve. Kot pravi druga točka osnutka Temeljnih resnic Komunističnega foruma SD iz septembra 2010: Komunizem je družbena ureditev, ki jo sestavljajo avtonomne cone. Čim več avtonomnih con, tem več komunizma. Seveda pri tem ne gre samo za kulturne avtonomne cone, četudi je kultura paradigmo izumila, temveč predvsem za ekonomske avtonomne cone, za samoupravljanje, ki ni vsiljeno, temveč izhaja iz dejanske potrebe in boja ljudi, ki avtonomne cone okupirajo in razglasijo.
Ideja ni, da bi kar tako naredili revolucijo in zamenjali sistem počez, temveč, kot pravi tretja točka manifesta: Tam, kjer kapitalizem šepa, kjer mu spodleti, kjer ustvarja nevroze, tam je treba osvobajati nove teritorije avtonomije. Dvajsetih odstotkov prebivalcev državi ne uspeva obdržati v sistemu, so izločeni in potrebujejo teritorije avtonomije, paralelne ekonomije oziroma svetove, prostore, odgovorne za invencijo, izumljanje. Da si zgradijo svoje mesto pod soncem in morda mimogrede boljšo družbo.

Kako sami razumete 'biti znotraj in izven sistema'?

Moj odgovor je navdihnila knjiga Mladena Dolarja O skoposti. Tam je opisan model starodobnega in novodobnega skopuha. Starodobni skopuh se po napornem delu zvečer zaklene v kamrico, odpre blagajno, prešteva zlatnike in gre nato pomirjen spat. Novodobni skopuh pa gre v supermarket, vidi petdesetodstotni popust, da petdeset evrov, jih petdeset privarčuje in se pomirjen odpravi domov. Takšni ljudje, ki varčujejo s poceni kupovanjem, so znotraj sistema, so njegov steber. Tisti, ki ne morejo tako varčevati, ampak kupujejo samo tisto, kar je nujno za njihovo preživetje, ker za več nimajo, so zunaj sistema. Resda oboji varčujejo, toda razlika med njimi je kot razlika med hujšanjem in lakoto.

Zdi se, da vam je angažma v Živadinovi predstavi Marlowe dal nov ustvarjalni zagon. Koliko je vaše ustvarjanje danes nadaljevanje vašega dela v Borghesii oziroma kaj se je spremenilo? Za kaj gre pri vašem albumu Emomehanika ?

Družinske okoliščine so me spodbudile k ponovnemu ustvarjanju. Po mesecu dela sem se počutil, kot da nikoli nisem nehal delati. Edina razlika med mojim delom v Borghesii in Draganovim teatrom je, da v slednjem delam sam. Z Aldom Ivančićem sva si skladbe kar podajala in tako soustvarjala Borghesio. Emomehanika je ustvarjanje emocij z mehaničnimi sredstvi. Že Pascal je rekel, da če hočeš verjeti v Boga, moraš oditi v cerkev, poklekniti, moliti in vera bo prišla. Podobno je z ljubeznijo: ljubezen se rodi iz ljubezenskih izjav. Emomehanika je nasprotje med perverznim, presežnim užitkom oblasti, kar ponazarja citat iz predstave Marlowe:Zarij mu nož v oko, da ne bo videl lastne smrti, in teorijo ljubezni, kot jo beremo v moji in moje kraljice Teoriji ljubezni:Ne verjamem v Dva, ki sta ustvarjena drug za drugega in se ob srečanju izpolnita. Verjamem v Dva, ki se srečata in si zgradita svoja Dva in to, kar sezidata, imata. In če je tako, in tako je, se je v razmerje treba vreči brez posebnih pomislekov, saj se Dva šele morata izumiti. Sumi, dvomi, strahovi … ustvarjajo razmerje, kakršnega se bojiš!

Kaj glasba in Borghesia pomenita danes? Sprašujem zato, ker je imela v svojem času, v specifičnem kontekstu, določeno družbeno moč, vpliv. Lahko na to računa danes? In za kakšnim učinkom sploh stremite?

Glasba ima ogromno moč, sploh v povezavi z družbenimi gibanji. Zdi se mi, da bi lahko nove pesmi Borghesie označili za »revolucionarno glasbo« in upam, da bo kot taka imela revolucionaren vpliv. Zaradi tega ne ostajam samo pri glasbi, ampak sem začutil potrebo po političnem organiziranju. Poleg tega pravim, da je avantgarda umetnost, ki učinkuje v realnem. Poglejte Dragana Živadinova, umetnik, ki desetletja kriči Nordung, Nordung! in na koncu vendarle priskrbi denar za izgradnjo Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. To je prava avantgarda.

Se vam ne zdi, da z revolucionarno glasbo, kot označujete Borghesio, ki naj bi imela neposreden politični učinek, oropate tako umetnostno kot politično sfero? Ali ni, denimo, za umetniška dela prelomnega značaja značilno prav to, da niso eksplicitno politična? Oziroma, zakaj ne zadošča politično ­gibanje?

Ne znam drugače, pač, eno me pelje k drugemu in nazaj in eno drugo krepi. Delam intuitivno, zlagam divjo misel iz materiala, ki ga imam na razpolago. Pri meni je pač tako, da ni umetnosti brez politike. Toda moje lastno politično delovanje ni delovanje Borghesie, ta ima namreč svojo posebno logiko, ki jo na nekem drugem tiru ustvarjava z Aldom.

-----------------------------------------------------------

O predstavi Tri elizabetinske tragedije:Marlowe (oddaja Transfer, HTV, 27.9.2009)



Borghesia - Ni Upanja Ni Strahu