O premajhnih manjšinah

Rad bi opozoril na »pojav«, ki me že dolgo vznemirja. A ne vznemirja me samo pojav, ampak tudi to, da sem v tej vznemirjenosti precej osamljen. Morda bi zadevo lahko opisal z grdo sintagmo libertarna diskrepanca. Za tole gre: Medtem ko je politični liberalizem, kakršen se je pri nas razvijal od osemdesetih let, prinesel v slovenski prostor določeno pozornost in tudi toleranco do različnih manjšin (nacionalnih, verskih, seksualnih) in marginalnih skupin, je, nasprotno, odnos do slovenskih narodnih manjšin doživel retrogardni razvoj. Občutek za Slovence v zamejstvu je bistveno zakrnel.

Seveda sta toleranca in pozornost do drugega in drugih še daleč od zaželenih standardov in tudi od »zapovedane« medkulturnosti (da ne omenjamo državne sramote, ki se ji reče izbrisani), toda če ta mentalni premik, ki se je pod vplivom libertarne »doktrinacije« vendarle zgodil na področju družbenih razmerij, primerjamo s pozornostjo, ki jo Slovenija posveča svojim trem manjšinam, se je tu nedvomno zgodil korak nazaj. Zmanjšana pozornost se razteza do popolne indiferentnosti.

To indiferentnost je treba videti na obeh ravneh, na državni in civilni. Kar zadeva novo državo, je ta seveda vzpostavila določene institucije, ki naj se brigajo za manjšine (takšen je vladni Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu), v tem smislu pač, da jim omogočajo finančno in tehnično pomoč ter jih podpirajo pri uveljavljanju njihovih pravic v okviru pravnih možnosti držav, v katerih živijo. A to je ena, operativna pomoč, drugo pa je načelna in strateška podpora države. Ta pa je precej medla, nenačelna in nerecipročna. Najbolj vpadljivi primeri: Porabski Slovenci v madžarskem parlamentu še zdaj nimajo svojega poslanca, in tudi če ga bodo na naslednjih volitvah leta 2010 vendarle dobili, bo težko zastopal tisto, kar je bilo v teh dvajsetih letih izgubljeno; Slovenija je bila neskončno potrpežljiva do Italije, ko je ta desetletja sprejemala zaščitni zakon za Slovence, ko pa ga je pred sedmimi leti vendarle sprejela, a ga izvaja zelo omejeno in pomanjkljivo, se uradna slovenska stran omejuje na previdne izjave ali molči; zgodovina neupoštevanja 7. člena avstrijske državne pogodbe je dobila leta 2006 dodatno dimenzijo s pripravljenostjo Slovenije, da bi pristala na revizijo te pogodbe na škodo manjšine (tudi s tega vidika je imenovanje Dimitrija Rupla, ki je kot zunanji minister poskusu revizije asistiral, za veleposlanika v Avstriji slabo znamenje za koroške Slovence).

Če je država pri zahtevah za spoštovanje pravic svoje manjšine medla (kar spomnimo se, kaj je dosegla Avstrija za svojo na Južnem Tirolskem), je skoraj logično, da tudi njeni državljani ne prekipevajo od zavesti, da živijo v Avstriji, Italiji in na Madžarskem (tudi) Slovenci. Res, ta zavest, kolikor je je bilo, je v povojnem času živela bolj po volji politične in ideološke instrumentalizacije (Trst je naš!) kot pa zaradi naravnega občutka o zgodovinski celovitosti nacionalnega ozemlja. V Trst, Trbiž, Celovec in kasneje tudi v Lenti se je hodilo po kavbojke, in pri tem se nihče ni spraševal, kje so Čedad, Špeter Slovenov, Solbica, Bilčovs, Žitara vas, Monošter, Zgornji in Spodnji Senik ... Seveda, poslušalo se je Beneške fante in prepevalo Rož, Podjuna, Zila, ampak to so bile že takrat na pol mitične lokacije.

Zato tudi po osamosvojitvi ni bilo mogoče pričakovati cvetočega odnosa do manjšin. Današnji Slovenec, zlasti mlajši od petdeset let, ne ve za amputirane nacionalne ude, pa tudi tega v glavnem ne, kje ležijo. Če gre pri državi za določeno ignoranco, podprto s tihim stališčem, da so nacionalne manjšine danes zastarela kategorija, gre pri državljanih za preprosto nevednost. In Boris Pahor, ki že desetletja ponavlja isto (pred kratkim je izjavil, da se zdi zaradi tega že sam sebi neumen), ima seveda prav, ko pravi, da se Slovenija na svoje manjšine v bistvu požvižga. In nekaj takega pravijo tudi politični predstavniki zamejcev v Trstu, Celovcu in Monoštru.

Vse to pišem pravzaprav zaradi tega, ker sem se imel pred kratkim priložnost srečati z živo problematiko Rezije in Rezijanov. Tam je nekaj ljudi, ki se - resda spodbujeni s strokovno pomočjo slovenistov z videmske univerze - trudijo vzpostaviti pisno normo rezijanskega narečja. To, kar ti zanesenjaki, pravzaprav prevladujejo zanesenjakinje, hočejo, ni nič manj kot ustno besedno ustvarjanje, s pomočjo katerega se je rezijanščina ohranila skozi stoletja, pisno normirati - se pravi omogočiti narečju, ki ga govori le še kašnih sto starejših ljudi, višjo obliko preživetja. To se dogaja v dolini, ki je pravzaprav grapa na južni strani Kanina, kamor noga običajnega matičnega Slovenca ne stopi niti po pomoti. In to se dogaja kljub nasprotnemu interesu italijanske države. In mimo konkretnega sodelovanja slovenske države in njenih kulturnih institucij.

V tem primeru očitno ne gre za obliko manjšine, ki bi jo za svoj problem prepoznala aktualna evropska mantra o večkulturnosti in medkulturnosti. Rezijani niso Afričani, niso ljudstvo s posebno spolno identiteto in ne suburbano kulturno pleme. So arhaični ostanek slovenstva, ki se svoje identitetne resnice (seveda samo njena »kulturna elita«) zaveda šele zadnja desetletja. In ki bo, kljub sedanji ganljivi dejavnosti, kmalu, zelo kmalu, jezikovno dokončno utihnil. So manjšina v najčistejšem smislu, od katere nimata ne Slovenija in ne EU nobene demagoške koristi. In lep dokaz, da obstajajo tudi premajhne manjšine.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela!