Tiskane izdaje
Prvenec Tine Batista Napotnik bi lahko žanrsko umestili med generacijske romane. V Tunelu se namreč izmenjujejo štirje fokalizatorji, nekdanji sošolci iz srednje šole v zdaj zgodnjih štiridesetih, ki se vsak po svoje spopadajo z nekaterimi tipičnimi problemi naše neposredne sodobnosti.
Krista je kot toliko drugih izgubila službo in se ob možu, uspešnem arhitektu, počuti nekoristno, manjvredno; Leon zapolnjuje čustveno praznino ob propadlem razmerju in dolgočasni službi tako, da nekdanje dekle zasleduje na facebooku; Uroš se sooča s svojo morebitno homoseksualnostjo; Mila pa razčiščuje družinske travme.
Zadnja zgodbena nit znotraj celote že na prvi pogled deluje nekako postransko, odvečno. Mila ni dejavneje povezana s preostalimi tremi protagonisti, njena pot prečka njihove le naključno ali minorno, pri čemer prave interakcije niti ni, zato bi bilo mogoče njeno zgodbo brez pretirane škode opustiti.
Zgodbe Kriste, Leona in Uroša so namreč povezane tudi notranje v nekakšnem razrahljanem ljubezenskem trikotniku, vežeta jih tesna skupna preteklost in skrivnost z ene od prejšnjih obletnic. Četudi je končno trčenje vseh usod v razpletu izpeljano nekoliko na silo, je precej neverjetno in pretirano v svoji melodramatični tragičnosti, ponudi bralcu znotraj prvih treh zgodb vsaj neko zaokroženje in osmislitev.
Dokaj realističen in plastičen prikaz življenja posameznikov v srednjih letih danes je nosilni steber romanesknega prvenca. Pri tem je treba zlasti izpostaviti, da se avtorica ne spušča na spolzka tla neposredne in moralistično vznesene družbene kritike, kot je značilno za nekatere podobne romane v zadnjem času. Kritična ost je posredna, podana zlasti prek posameznih konkretizacij, prepuščena bralčevi zmožnosti vživljanja.
Zgodba je podana vešče in dovolj razgibano, da se knjiga hitro bere – večino romana je prisoten suspenz bližajoče se obletnice mature, ki sicer le deloma izpolni pričakovanja o nekakšnem dramatičnem vrhuncu. Tudi strukturno romanu ni veliko očitati, izmenjevanje perspektiv in glasov je narejeno dovolj prefinjeno in z občutkom.
Problematični so zlasti šibek tempo, ki je v veliki meri povezan z omenjenim »lažnim« suspenzom, in slogovne površnosti, zatikanja, ki onemogočajo tekoče branje, ovirajo promet skozi Tunel. Tu in tam me je zmotil besedni red, ki s svojo čudno stavo lomi povedi, vsake toliko se pojavi tudi kakšna nepotrebna repeticija, pretirani detajli iz življenj protagonistov in cel kup za osrednje dogajanje nepomembnih pripetljajev pa pogosto dajejo občutek vsiljivega podaljševanja zgodbe in odlaganja konca, če že ne zmede glede glavne teme romana …
Toda največji minus dajem vendarle pojasnjevalnemu, očitno »izumetničenemu« in klišejskemu načinu podajanja preteklosti oziroma literarnih oseb in njihovega notranjega doživljanja, ozadja dogodkov in dejanj, ki bi mu bilo treba resno obrusiti ostre robove. Ampak to za prvenec seveda ni nič nenavadnega.
