Tiskane izdaje
Percepcijo begunske problematike danes skoraj povsem obvladujejo veliki plan, širokokotni objektivi in predvsem abstraktna statistika, kar praviloma vzbuja zgolj enostranska, bodisi izrazito pozitivna ali izrazito negativna čustva.
Zato je uvid v mikrosliko dogajanja toliko pomembnejši. Posamezne zgodbe so lahko veliko bolj ilustrativne kot še tako natančno popisani vidiki migrantske epopeje z obveznimi pridigami in svarili ali površna in enostranska reportažna poročila.
V tem je tudi osrednja vrednost knjige Nikoli ne reci, da te je strah italijanskega novinarja in pisatelja Giuseppeja Catozzelle. Delo pravzaprav nima posebnih literarnih pretenzij, avtor je zgolj skušal čim bolj natančno rekonstruirati življenjsko usodo Somalke Samie Yusuf Omar.
Sicer je težko razvozlati, koliko je – v sicer v prvi osebi napisanem besedilu, kar naj bi pri bralcu vzbujalo občutek avtentične (avto)biografije – preverljivih dejstev, vendar je Catozzella ne nazadnje odličen novinar, tako da ne gre dvomiti, da je bil pri zbiranju informacij natančen in selektiven.
Zbrano gradivo je dovolj spretno umestil v formo nekakšnega dokumentarnega romana, vključno z opisi lokacij, dogodkov in dialogi, vendar so ti omejeni na osnovno komunikacijo, kar zgolj potencira sugestivnost in se ne izgublja v romaneskni fikciji. Knjiga še zdaleč ni zgolj suhoparno faktografsko popisovanje dejstev, vendar se pisatelj dosledno izogiba moraliziranju, branju levitov in vrednostnim sodbam, kar ji zagotavlja privlačnost čustvene involviranosti in verodostojnost avtorske distance.
Kljub temu je branje zelo poučno, saj razkriva ozadja, o katerih slehernik ve malo oziroma ga niti posebej ne zanimajo. Seveda Samia Yusuf Omar ni anonimna posameznica, prav nasprotno, zaradi vztrajnosti, srčnosti in poguma ji je v vse prej kot idiličnih okoliščinah za vadbo uspelo predstavljati svojo državo celo na olimpijskih igrah.
Kako je trenirati bosonog in v burki, in to po ulicah vedno nevarnega Mogadiša, je za povprečnega Evropejca, navajenega svojih majhnih, skoraj banalnih skrbi, verjetno nekaj nedoumljivega, nič manj nedoumljiva ni lahkotnost tamkajšnjega nasilja in brezpravja.
Naj je predstavitev osrednje junakinje še tako afirmativna, je osnovni ton knjige vendarle resigniran. Današnja Afrika je tako zaradi zunanjih, predvsem pa notranjih dejavnikov, tako rekoč izgubljen primer, problemi se le še stopnjujejo, zato tako rekoč skoraj vsakdo razmišlja o tako imenovani Poti. Z veliko začetnico. In številni se nanjo tudi podajo, pri čemer se zdijo sicer pogosto tragični primeri prečkanja morja med Turčijo in Grčijo skorajda nedeljski izlet v primerjavi s popotovanjem prek Sahare do Libije in nato s čolnom do magične Evrope.
Znano je, da se s tragedijami tam nekje daleč le stežka identificiramo, Afrika pa je, žal, še sploh sinonim za tuj, neznan civilizacijski krog, ob katerem številni hote ali nehote podlegajo prepričanju, da je čustvovanje tamkajšnjih prebivalcev (pravzaprav jih večina obravnava zgolj kot amorfno maso) drugačno, bolj površno in plitko, njihove afinitete banalnejše in njihove aspiracije povsem neambiciozne. Knjige, kot je Nikoli ne reci, da te je strah, so dragocene prav zaradi preseganja takšnih klišejev.
