V nadaljevanju preberite:

Pri knjigi ne gre za kakšno veliko, kompleksno literaturo, nenazadnje Ai Weiwei večkrat ironično in tudi nekoliko resignirano konstatira, da pač ni podedoval smisla za pisanje. Kitajski zvezdniški umetnik in disident dokumentarno, jedrnato in v bolj ali manj kronološkem redu predstavi življenjsko zgodbo sebe in svoje družine ter svoje ustvarjalne principe. Ti so večinoma izrazito družbeno in politično angažirani, vendar pri njem ne gre za prazno manifestativno pozo ali prilagajanje modnim trendom aktualne likovne oziroma vizualne umetnosti, temveč za odziv na stvarne življenjske preizkušnje. Ki so bile in so v nekem smislu kljub njegovemu nomadstvu in bolj ali manj varnemu azilu v različnih zahodnih državah še vedno tu.