Kozarček cvička preveč?
Recenzija: V Skubičevem romanu trčita dve družinski zgodbi. Satira, raztopljena v eksistencialistični osami.
Odpri galerijo
Skubic svojo satiro o amaterjih zgodovinarjih, ki se začne med drugo vojno, raztegne sedem desetletij v prihodnost. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Permafrost je žanrsko hibriden roman, spisan v različnih pripovednih legah in z različnih perspektiv, časovno in geografsko razpotegnjen, v njem so pomešani glasovi različnih govorcev, kot sicer pri Skubicu tudi tokrat grafično ločenih in pogosto približanih pogovornemu jeziku, ki ga suvereno obvlada.
Sicer pa trdo in precej duhovito trčita dve družinski zgodbi, o smrti staršev in nefunkcionalnosti družine, česar se boleče zavedata in kar osami oba glavna lika. Ta dvojna štorija je podprta s futurološko satiro, ki zajaha špekulacijo o genski manipulaciji, ta se bere prepričljivo in mogoče, ki jo omogoči partizanska najdba kadavra iz bronaste dobe, duhovito poimenovanega Janez, kot bi šlo za našega daljnega prednika.
Sodobnik Ötzija s Triglavskega ledenika priskrbi gradivo za izraelski eksperiment: ko se pokaže, da je del Janezovega genoma razdiralen, da povzroča zoprvanje, bratomornost in nepomirljiv razdor med nosilci, ga vcepijo Palestincem in tako onemogočijo njihovo državo, saj gre tudi tam potem postopno vse v maloro.
Tako lahko za nazaj razumemo viharjev jeznih mrzle domačije, in v slovenski del zgodbe, čeprav se odvija delno v Jeruzalemu z okolico, posežejo ljubiteljski zgodovinarji, specialisti za dedne dežele in ljubitelji noriških Keltov z nič kaj nežnimi metodami in zdi se, da so jim za dosego ciljev dovoljena vsa sredstva, grožnje, grobo klistiranje z bencinom in vlivanje cvička za povrhu.
Dvojno zvijačna pripoved
Skubic svojo satiro o amaterjih zgodovinarjih, ki jim ne manjka varnostnih veščin, ovije v dvojno zvijačno pripoved, ki se začne med drugo vojno in je zraven tudi pričevanje o likvidacijah premaganih nasprotnikov, in jo raztegne sedem desetletij v prihodnost, ko je vse vsem dostopno, tudi prisluhi tajnih služb in vse, kar je kdorkoli kadarkoli natipkal; družba prihodnosti ima pač zaostrene lastnosti današnje.
Oba glavna lika, ki hodita po stopinjah prednikov, profesor kemije brska po zapuščini svojega očeta, zgodovinarja in knojevca, in izraelski oficir, prekaljen v večni vojni v regiji, ki se zanima za usodo deda genetika, imata podobne osebne težave, ki jih je ubesedil že Freud: sprašujeta se, kaj ženska sploh hoče – ženska je v tem primeru njuna žena –, sprašujeta, kakšna je njuna krivda pri razpadu zakona in odtujenosti otrok.
Vidimo, da bratomornost in rivalstvo nista endemna v krajih pod Triglavom, kar pod ledenikom, se lahko zgodi tudi v puščavi. Edino, kar se je v časih med njunima spremenilo, je moč in pomoč tehnologije: na eni strani mučna, fizično bližnja, kar najbolj telesna in celo osebna likvidacija, na drugi razbremenjujoča svoboda pritiska na gumb, ki vodi in aktivira orožje prek satelita, elektronsko čista in na terenu enako pogubna. In ista krvoželjna zver znotraj, danes in jutri, včeraj in sploh.
Skubic kot da bi hotel svojo duhovito satiro raztopiti v eksistencialistični osami po razpadu družine, za kar porabi veliko prostora in kar ekstenzivira dogajanje, hkrati pa zaradi vabe, etnogeneze prebivalcev dednih dežel, malce poruši bralsko pozornost pri osebnih izpovedih obeh zapuščenih in precej osamljenih ločencih, čeprav njuni zgodbi nista brez mesa in ta je izpisan s siceršnjo jezikovno veščino, ki se skriva za ležernostjo in prepričljivo imitacijo vsakdanje govorice.
Sicer pa trdo in precej duhovito trčita dve družinski zgodbi, o smrti staršev in nefunkcionalnosti družine, česar se boleče zavedata in kar osami oba glavna lika. Ta dvojna štorija je podprta s futurološko satiro, ki zajaha špekulacijo o genski manipulaciji, ta se bere prepričljivo in mogoče, ki jo omogoči partizanska najdba kadavra iz bronaste dobe, duhovito poimenovanega Janez, kot bi šlo za našega daljnega prednika.
Sodobnik Ötzija s Triglavskega ledenika priskrbi gradivo za izraelski eksperiment: ko se pokaže, da je del Janezovega genoma razdiralen, da povzroča zoprvanje, bratomornost in nepomirljiv razdor med nosilci, ga vcepijo Palestincem in tako onemogočijo njihovo državo, saj gre tudi tam potem postopno vse v maloro.
Tako lahko za nazaj razumemo viharjev jeznih mrzle domačije, in v slovenski del zgodbe, čeprav se odvija delno v Jeruzalemu z okolico, posežejo ljubiteljski zgodovinarji, specialisti za dedne dežele in ljubitelji noriških Keltov z nič kaj nežnimi metodami in zdi se, da so jim za dosego ciljev dovoljena vsa sredstva, grožnje, grobo klistiranje z bencinom in vlivanje cvička za povrhu.
Dvojno zvijačna pripoved
Skubic svojo satiro o amaterjih zgodovinarjih, ki jim ne manjka varnostnih veščin, ovije v dvojno zvijačno pripoved, ki se začne med drugo vojno in je zraven tudi pričevanje o likvidacijah premaganih nasprotnikov, in jo raztegne sedem desetletij v prihodnost, ko je vse vsem dostopno, tudi prisluhi tajnih služb in vse, kar je kdorkoli kadarkoli natipkal; družba prihodnosti ima pač zaostrene lastnosti današnje.
Oba glavna lika, ki hodita po stopinjah prednikov, profesor kemije brska po zapuščini svojega očeta, zgodovinarja in knojevca, in izraelski oficir, prekaljen v večni vojni v regiji, ki se zanima za usodo deda genetika, imata podobne osebne težave, ki jih je ubesedil že Freud: sprašujeta se, kaj ženska sploh hoče – ženska je v tem primeru njuna žena –, sprašujeta, kakšna je njuna krivda pri razpadu zakona in odtujenosti otrok.
Vidimo, da bratomornost in rivalstvo nista endemna v krajih pod Triglavom, kar pod ledenikom, se lahko zgodi tudi v puščavi. Edino, kar se je v časih med njunima spremenilo, je moč in pomoč tehnologije: na eni strani mučna, fizično bližnja, kar najbolj telesna in celo osebna likvidacija, na drugi razbremenjujoča svoboda pritiska na gumb, ki vodi in aktivira orožje prek satelita, elektronsko čista in na terenu enako pogubna. In ista krvoželjna zver znotraj, danes in jutri, včeraj in sploh.
Skubic kot da bi hotel svojo duhovito satiro raztopiti v eksistencialistični osami po razpadu družine, za kar porabi veliko prostora in kar ekstenzivira dogajanje, hkrati pa zaradi vabe, etnogeneze prebivalcev dednih dežel, malce poruši bralsko pozornost pri osebnih izpovedih obeh zapuščenih in precej osamljenih ločencih, čeprav njuni zgodbi nista brez mesa in ta je izpisan s siceršnjo jezikovno veščino, ki se skriva za ležernostjo in prepričljivo imitacijo vsakdanje govorice.
