Ocenjujemo: Angelova senca

Eva Petrič. Krstilnica Svetega Janeza Krstnika, Piran.

Objavljeno
24. september 2015 19.47
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

Tematika angelov – razen v izrazito simbolnem pomenu – se zdi danes nenavadna, skoraj bizarna, pa naj gre za svetopisemski panteon s kerubi, serafi in nadangeli, poetične izpeljave, new age domislice, variacije pop kulture ali psevdoznanstvene spekulacije.

Ob izrazitem diktatu racionalnega in skoraj popolnim umanjkanjem smisla za metafizično se zdijo ti pojavi obenem preveč stvarno deskriptivni ter preveč neoprijemljivi in fluidni.

Vendar obstajajo tudi projekti, ki se umeščajo med oba skrajna pola in in ponujajo magično identifikacijo s tem fenomenom, pri čemer je semantika dovolj odprta, da si lahko vsakdo ustvari svojo intimno različico.

Projekt Eve Petrič oziroma njena zvočno tekstilna svetlobno senčna lebdeča instalacija z naslovom Angelova senca je eden takšnih. Že njegova umeščenost v krstilnico ob cerkvi Svetega Jurija v Piranu se zdi simptomatična, saj krstilnica več ne služi svojemu prvotnemu namenu, torej gre za nekakšno revitalizacijo prostora, kateremu grozi, da bo podobno kot večina drugih sakralnih objektov postala zgolj nekakšna umetnostno-zgodovinska relikvija.

Ali – kar je še slabše – turistična destinacija. Ali lahko s takšnimi intervencijami vzpostavimo relevantno novo namembnost ali vsaj ublažimo občutek vsebinskega primanjkljaja ostaja odprto, zagotovo pa so prav instalacije Petričeve med redkimi, ki jim to uspeva.

Ker kljub občasnim projektom večjih dimenzij ne forsira megalomanstva in nima aprioristične poslanske drže, značilne za številne sodobne umetnike, in ker ne forsira potencirane enigmatike, predvsem se zanaša na okruške asociacij in spominov ter predvsem neizmerno potrebo po senzibiliziranju lastnih in naših čutov.

Nič nenavadnega, da se kljub brezštevilnim multimedijskim razstavam, instalacijam in performansom, dvema romanoma in pesniški zbirki še vedno nekako ne pristaja na oznako umetnice, v njej je vsaj toliko zanimanja za znanost kot za umetnost, v ospredju pa je kombinacija obojega z izrazito subtilnim, poetičnim in skoraj otroško odprtim pristopom.

Angelova senca, sestavljena kot asemblaž podedovanih, podarjenih in na bolšjih trgih širom sveta najdenih ročno izdelanih kosov čipk in kvačkanja, ročno obdelanih kristalov in rožnih vencev, serijo analognih in nato digitaliziranih ter na akrilno steklo prenešenih fotografij, svetlobne projekcije in zvočne kulise, je lahko – vsaj za agnostike – dandanes veliko bolj ilustrativna, kot gotska plastika Križanega ali iluzionistična baročna poslikava.

Sicer ne nudi eksplicitnih smernic in ne vizualizira natančno določenih vsebin, zato pa v današnjem času skoraj popolne duhovne dezorientiranosti ponuja svojstven kažipot k »angelom«, seveda pa se lahko vsakdo odloči kakšno fizionomijo in substanco jim bo podelil.

Ali angeli bivajo med nami, hodijo med nami, nas poslušajo? Ali bivamo med angeli, hodimo med njimi, jih poslušamo? Kdo so sodobni angeli, kaj so? Kako so videti? Ali sodobni angel potrebuje peruti? Bi lahko zadostoval samo njihov odsev, senca? Na vprašanja Eve Petrič je danes težko odgovoriti, se pa zdi škoda, da njen projekt v krstilnici ne bo ostal za stalno. Za večino zgolj kot estetska dekoracija, za nekatere pa morda tudi kot pomoč pri iskanju angelskih sledi v današnjem profanem času. Pa čeprav gre zgolj za odsev ali senco.