V nadaljevanju preberite:

Zgodba dveh prijateljev je v samem filmskem svetu skoraj popolnoma izolirana od zgodovine (s čimer sama zgodba postaja metafora te zgodovine, ki je na eksplicitni ravni odsotna). To nekako spomni na besede, ki jih je Eamon De Valera, ki se je zavzemal za politično nevtralnost v mednarodnih političnih vprašanjih – Irska je ostala nevtralna v času druge svetovne vojne –, leta 1943 v radijskem nagovoru na dan svetega Patrika namenil državljanom: Irska naj bo zadovoljna s skromnim udobjem, zavita v pastoralno idilo, kjer so posejane prijetne domačije. Njegove besede naj bi poudarile irsko samopodobo ruralnega raja, izoliranega od sveta. Prav na tej točki se sreča več silnic: estetizacija podeželja, z njo povezana nostalgija, ki nadomesti spomin, vrnitev k plemenskemu tipu družbe.