Tiskane izdaje
Razstava predstavlja rekapitulacijo desetletja enega najizvirnejših in najintrigantnejših umetniških projektov, kar se jih je porodilo pri nas. Pri njem gre za preplet zastavljanja skrajno resnih vprašanj in igrivosti, temu pa je primešanih še precej provokacije, domiselnega parazitiranja in vnašanja zmede.
Umetniki, nosilci projekta, so se z njim podali na v marsičem nov teren izražanja, uporabili nekatera nova umetniška sredstva, hkrati pa svoje delo zastavili zelo zavezujoče, saj imajo naša imena in njihova uporaba mnogotere implikacije, ki se jih navadno niti ne zavedamo, in ki segajo od čisto formalno birokratskega do zelo intimnih dimenzij bivanja.
Na razstavi lahko sledimo evoluciji projekta, spočetega v specifičnem, ne ravno najsvetlejšem obdobju tukajšnje novejše politične zgodovine. Na začetku je bilo ime nekega vplivnega politika, ki baje niti ni njegovo čisto uradno ime in bili so trije umetniki, ki so vstopili v njegovo stranko, a njihovi nameni so bili posebni. Nato je prišlo do njihovega preimenovanja, simbolne »pomnožitve« omenjenega prvotnega nosilca imena, potem pa so stvari šle svojo pot.
Faza, izrazito povezana s političnim kontekstom, je bila dokaj kratka, četudi na neki ravni seveda traja ves čas. Samodejnost različnih predvidenih pa tudi nepredvidenih učinkov posameznih gest, segmentov projekta, je namreč neizogibno njegov sestavni del, zadeva deluje tudi na način avtomatskega multipliciranja, učinka snežne kepe, valeče in debeleče se po hribu.
Implikacije so bile, domnevam, kdaj presenetljive celo za same ustvarjalce, ki gotovo vsega niso mogli predvideti vnaprej, so se pa na novo porajajoči se material za svoje delovanje ves čas relativno spretno odzivali. Imena so pač vpletena v mnoge plati naših življenj, kar ustvarjalcem ponuja obilo možnosti razvoja in vedno novih revitalizacij projekta. Ob njegovih posameznih etapah so se brisale ločnice med zasebnim življenjem in umetnostjo, na plan so prihajali raznovrstni pomeni imen, identitete in njenih sprememb.
Že v zgodnji fazi so se umetniki (razstava Triglav na Triglavu) simbolno umestili v zgodovino tukajšnjih (neo)avantgard, očitno pa se njihovo delovanje dovolj dobro prilega tudi evropskemu projektu State machines, kar jim daje nov zagon. Ime, pod katerim nastopajo, jim je kot blagovno znamko uspelo registrirati tudi pri uradu Evropske komisije za intelektualno lastnino, kar kaže, da jim uspeva odpirati nove in nove dimenzije, delovati po načelu lupljenja plasti čebule.
Projekt je dovolj fluiden in delikaten, da povzroča mešane občutke in odzive na skoraj vseh straneh, ob čemer so politično motivirani še najmanj zanimivi. Na birokratski ravni gre po eni strani za bolj ali manj simpatične prigodice, se pa stvari na določeni ravni zaostrijo, kar potrjuje resnost te umetniške igre. Moderna galerija je ob poskusih odkupa osebnih dokumentov, ki so v srčiki projekta, naletela na težave, saj njihova definicija kot umetniških del organov države ni prepričala.
Manj težav so s tem imeli pri tuji dražbeni hiši, kjer so dokumente enega od Janš prodali kot umetniško delo, s tem povezano negotovost pa utegne občutiti tudi obiskovalec razstave, ki bi si na njej drznil kaj zapisovati ali posneti. Galerijski pazniki imajo namreč stroga navodila, naj tovrstno početje preprečijo, saj da ne gre zgolj za umetniška dela, ampak hkrati za veljavne dokumente, osebne podatke …
Tovrstno umetniško delovanje v veliki meri stoji in pade na podlagi resnosti, popolne zavezanosti sodelujočih, pri čemer pa je v prvi desetletki prišlo do razpoke. Eden od Janezov očitno ni hotel ali zmogel prekiniti vezi s svojo prejšnjo identiteto in je vmes nastopal tudi pod svojim rojstnim imenom, kar h koherentnosti projekta seveda ni doprineslo. Je pa na razstavi njegov primer razrešen, »saniran« na presenetljivo domiseln način.
Razstavljen je niz njegovih osebnih dokumentov, izdanih sprva na rojstno ime, nato na ime Janez Janša, pa spet na rojstno in končno zopet na ime Janeza, kar je mogoče razumeti kot ilustracijo prehajanja identitete, tozadevne izmuzljivosti, kar je morda le improvizacija, a kljub temu odpira nova vprašanja in pomeni dodatno plast variabilne celote.
