Tiskane izdaje
Lojze Spacal (1907–2000) je bil del sproščujočega »tržaškega piša«, ki je sredi prejšnjega stoletja zavel iz ideološko drugače strukturiranega okolja in prevetril tukajšnje likovno prizorišče.
V rodni Kras vraščeni avtor je kmalu postal nepogrešljiv protagonist tukajšnjega umetnostnega okolja, k čemur je pomembno pripomoglo tudi dejstvo, da je velik del opusa ustvaril v grafičnih tehnikah, ki so imele pri nas (tudi zaradi Mednarodnega grafičnega bienala) precej časa posebno mesto.
Razstava je zadnja etapa skupnega projekta Galerije Murska Sobota, Galerije Prešernovih nagrajencev Kranj, Koroške galerije likovnih umetnosti in Ljubljanskega gradu. Zamislili so si jo v Kranju, njena zadnja, ljubljanska postaja pa predstavlja širši izbor Spacalovih del od prejšnjih, saj je dopolnjena z nekaj njegovimi še nerazstavljenimi zgodnjimi stvaritvami.
Razstava je tako postala miniaturna retrospektiva, ki pa je nekoliko fragmentarna. Na njej se sicer srečamo s Spacalom, kakršnega poznamo, z njegovim prepoznavnim izraznim jezikom, abstrahiranim do bistvenega in bitnostnega, pogosto poenostavljenim do značilnih likovnih znakov, z njegovim primarnim čudenjem.
Pomemben element postavitve so pari grafičnih odtisov in pripadajočih matric, ki jih je umetnik obarval, podpisoval, uokvirjal in tako iz njih ustvarjal specifične, samosvoje samostojne umetnine, s katerimi je pomembno razširil svojo izraznost.
O Spacalovem likovnem raziskovanju posrečeno pričajo tudi variacije motivov in njihovo upodabljanje v različnih tehnikah, dragocen vpogled v njegov predstavni svet pa pomenijo dela, s katerimi je izražal prizadetost in odkrit angažma ob vprašanjih zgodovinskih dogodkov in zločinov.
Likovno se je odzval na različne napade na človečnost in svobodo, tako na zločine, storjene med drugo svetovno vojno (Krematorij v Rižarni …), kot na primer na vojaški udar v Čilu. Ob teh delih z zelo konkretno, angažirano sporočilnostjo je posebej zanimivo opazovati, kakšno vsebinsko vlogo je namenil posameznim likovnim znakom in kako je umeril njihov skupni učinek. To je storil izrazno zadržano, skoraj minimalistično, a vseeno občuteno in pretresljivo.
Razstava na Ljubljanskem gradu se od prejšnjih postaj projekta ločuje še po nečem, gostuje namreč na turistično najbolj obiskani točki v naši državi, in to med turistično sezono. Kulturna ponudba je danes samoumeven del širše turistične ponudbe in zastavlja se vprašanje, kaj raznolikim potovalnim množicam ponuditi na tako izpostavljenih mestih.
Spacalova razstava se zdi v tem kontekstu zelo posrečena odločitev in napotilo za naprej. Gre namreč za reprezentativnega in kakovostnega umetnika, hkrati pa je izbor, v katerem prevladujejo grafična dela, glede na prostor in naravo razstavišča primeren.
Grafike »s kamnom zraščenega« Kraševca zelo dobro učinkujejo tudi na kamnitih, za razstavne namene sicer delikatnih grajskih zidovih, postavitev pa lepo zaokroži tapiserija, stvaritev v specifičnem mediju, v katerem je umetnikova prvinska poetičnost dihala v mehkejših registrih. Glede na prevladujoče tuje občinstvo bi dobrodošel spremljevalni filmček veljalo podnasloviti.
