Tiskane izdaje
Ustvarjalci predstave Neki novi tipi (predstava, ki naj bi sledila motivom filma A Hard Day's Night ni bila realizirana zaradi zapletov z avtorskimi pravicami) v režiji Marka Manojlovića so v uprizoritev vnesli nekakšno navodilo recenzentu; »Obzirnost je zelo pomembna.«, so namreč zapisali na projekcijsko platno. Gre za pretanjeno samorefleksijo, ki stopa v dialog z gledališko kritiko?
Predstava prikazuje ustvarjalne začetke Nekih novih tipov (igrajo: Robert Korošec, Filip Samobor, Matic Lukšič, Žan Perko) alias The Beatles, dogajanje, ki ga zajema, poteka nekje med letoma 1957 ter 1962. Nekoliko nenavadno je, da se v tej zgodbi nikjer ne pojavi Pete Best, enako umanjka tudi Stuart Sutcliffe – je temu tako preprosto zato, ker Neki novi tipi »'niso'« The Beatles? Ali pa ju ustvarjalci zgolj niso znali vključiti v predstavo?
Tudi sicer je status Nekih novih tipov nekoliko zmeden – »niso« Beatli, ampak pojejo komade, ki so jih le-ti peli, preden so začeli ustvarjati svoje, njihove življenjske zgodbe so praktično identične, vendar se v (ne nepomembnih) podrobnostih razlikujejo, pri čemer ni jasno ali gre za nenatančnost ustvarjalcev ali pa tiči razlog za razhajanja kje drugje.
V glavnem so zgodbe Nekih novih tipov bolj solzave, a zares svojega ne pridodajo nikjer. »Silom prilike« imajo spremenjena imena in so torej predvsem slabe karikature Beatlov; ti namreč še nikoli niso bili tako banalni – kljub svojim prvim lastnim besedilom. (Tudi Neki novi tipi so (čisto zares) napisali nekaj svojih komadov in zagotovo je mogoče reči, da imajo v zgodnjih Beatlih zgled, da iz malega res lahko zraste veliko.)
Predstava poteka v nekakšnem izmenjevanju treh tipov prizorov. Najprej so tu glasbeni prizori (izvajanje Nine Rakovec in Sare Gorše je odlično) s pridodanimi nekaj replikami, ki skozi pretenciozno igro »nekih novih tipov« orišejo pot glasbene skupine. Potem so tu didaktični vložki, v katerih igralec Jaka Lah v različnih idejno scela nepodprtih vlogah (tonski mojster, policist, golfist etc.) poučuje publiko o nastanku gramofona ter pomenu rock glasbe, kar deluje obupno papirnato – da bi prikrila to očitno pomanjkljivost, Pogorevc in Manojlović Lahove replike napolnita z zvrhano mero (slabega) humorja.
Glasbene in didaktične prizore dopolnjuje dogajanje v »no-name« lokalni trgovini, s katero je v predstavi zamenjana legendarna založba Polydor, ki je The Beatles izdala prvi singel. Ti prizori so totalni balast, nedodelani, neizpeljani – dobri so zgolj zato, ker postrežejo kar z dvema odličnima igralcema; v vlogi trgovinske asistentke se pojavi Sara Gorše, v vlogi trgovca pa Tines Špik. Vloga trgovca je nejasno pomešana z vlogo menedžerja in/ali glasbenega urednika, ta zmedeni lik pa predstavi v resnici ničesar ne doprinese – zdi se, da se je v njej znašel le zato, da zagotovi dogajalni prostor.
Iz zgornjega odstavka je bržkone jasno; predstava nima nobenega loka, idejno je zmedena (Kaj sta sploh cilj in smisel te uprizoritve?), režija in dramaturgija sta – zanič. Zgodba je pusta in neizvirna: štirje kvazi-uporniški fantje v usnjenih jaknah imajo svoj bend. Odigrajo nekaj komadov. Nad njimi so vsi navdušeni. Izdajo album. Konec.
Vmes je nekaj zimzelenih, nekaj dolgonogih plešočih punc in ščepec »sproščujočega« izobraževanja. Predstava je zataknjena nekam med božično oddajo Maria Galuniča ter izobraževalni program za otroke na prvem programu RTV Slovenija, kar pa (spodbudno) pomeni, da jo bodo gledalci čisto mogoče naravnost oboževali.
