V nadaljevanju preberite:
Novo delo teoretičarke scenskih umetnosti Barbara Orel je skladno z naslovnim vodilom zastavljeno kot sprehod čez različne eksperimentalne gledališke prakse, ki so v slovenskem prostoru vznikale med letoma 1966 in 2006, torej od letnice prvega hepeninga skupine OHO pa do letnice Hrvatinove/Janševe rekonstrukcije Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki. Knjiga je razdeljena na dva dela. Prvi je zastavljen izrazito premočrtno in skoraj kataloško, drugi pa se večinoma opira na individualne gledališke pristope konkretnih imen, skozi katere naj bi se izrisalo nekakšno splošnejše vzdušje scenskih umetnosti. Prelomna letnica med polovicama knjige je 1986, ko Gledališče sester Scipion Nasice uprizori retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom. Po tem velikem dejanju se nemalo do takrat alternativne produkcije znajde v območju institucionalnega teatra, skozi velika vrata pa v prostor scenskih umetnosti vstopijo interdisciplinarnost, heterotopija, radikalno obnovljena razumevanja scenskih umetnosti ter vloge ustvarjalne ekipe in občinstva v njih in še mnogi drugi procesi.
