Tiskane izdaje
V Mariborski operi so v petek 2. oktobra začeli novo operno sezono s premiero Rossinijevega Seviljskega brivca. Res, da je od zadnje mariborske uprizoritve minilo devet let, a bi brez posebne škode lahko počakali še nekaj sezon in se je lotili bolj premišljeno.
Premiero (in uprizoritev) je že v izhodišču spodneslo brezmuzikalno glasbeno vodenje in splošna muzikalna brezizraznost. Tara Simoncic, ki je predstavo odtaktirala (občasno tudi odsuvala), bi lahko že zgolj s spoznanjem, da vse prve dobe v muzikalni frazi niso nujno enako težke, precej olajšala čakanje na konec predstave. Pulz je bil pogosto problematičen, o kakem poletu, iskrivosti ali duhovitosti niti sledu.
Tudi številna razhajanja s solisti so imela največkrat vzrok za dirigentskim pultom. Na takšni muzikalni osnovi ne preseneča, da delež solistov v izraznem pogledu povečini ni presegel ravni prepevanja karaok, k temu pa jih je na drugi strani spodbujal tudi uprizoritveni pristop. Orkester, ki ga poznamo v veliko boljši izdaji in zmore muzicirati, ni mogel zaživeti in je potonil v sprijaznjenje z usodo.
Režiser Pier Francesco Maestrini je v uprizoritvi spojil odrsko dogajanje s filmsko animacijo. Animacija Jushua Helda je duhovita in iskriva. Je zdaleč najboljši del uprizoritve, a kaj, ko v takšni obliki in uporabljena na tak način opero »požre« in jo potisne v položaj spremljave risanke. Gledalec, že tako razpet med operno dogajanje na odrskih deskah in nadnapisi nad odrskim portalom, se je skoraj primoran odločiti za spremljanje animacije, ki obvladuje ves ogromni vmesni prostor.
Solisti postanejo odveč in bi jih brez škode lahko prestavili za projekcijsko platno. Zatakne se tudi v prepletu risanega in živega dela predstave. Glede na uprizoritveni koncept dobro zasnovani kostumi (Joshua Held, Luca Dall'Alpi), ki naj bi povezovali oba svetova, so, žal, izdelani (verjetno zaradi proračunskih možnosti) tako, da se polnilo v njih razporeja neenakomerno, kar povzroča gube in deformira oblike, ki jih uvaja risani del, kar moti. Še več vprašanj odpirajo kostumi zbora, ker se zbor za razliko od glavnih junakov pojavlja v povsem realističnih historičnih oblačilih, prav tako tri dame z nedoumljivo »dramaturško« funkcijo. Množični prizori so tudi sicer režijsko najbolj neposrečeni.
Solistične vloge so bile z izjemo dveh glasovno primerno zasedene. Manjkal je, kot že rečeno, dirigent ali vsaj dober coach, saj med drugim ni bilo opaziti, da bi se kdo ukvarjal z glasbenim izrazom pevcev. Večkrat se je zdelo, kot da ti niti ne razumejo prav dobro besedila, ki ga pojejo. Po drugi strani jih je animacija z duhovitostmi silila v sprejemanje pasivne vloge v dogajanju in v izrazne poenostavitve. Pevsko se lepo razvija Jure Počkaj. Ob izrazni usvojitvi vloge bo lahko zelo dober Figaro.
Martin Sušnik je v vlogi Almavive pokazal marsikaj dobrega, pa tudi šibkejše plati. Kolorature so pogosto trde (arijo v drugem dejanju bi skladno s tradicijo brez škode izpustili), občasna trdota pa povzroča tonsko in barvno neizenačenost. Opozoriti je treba tudi na dinamične »trebuhe« na tonih znotraj spevne linije, kamor zagotovo ne sodijo. Podobno velja za Nino Dominko. Do polnokrvne Rozine je še kar nekaj poti. Paziti bo treba tudi na tehnični pristop k petju recitativov, saj jo prevečkrat zanese v cantabile, kar zmanjšuje jasnost besedila in učinkovitost recitativa, pevca pa po nepotrebnem telesno obremenjuje.
Giuseppe Esposito je v vlogi Bartola dal slutiti, da ima ob dobrih pevskih zmožnostih v izraznem pogledu za seboj drugačne izkušnje od ostalih, a so se tudi te utopile v animaciji. Nastopili so še Vladimir Pivovarov kot Don Basilio in Valentina Čuden kot Berta, oba v vlogah, ki jima nista pisani na kožo, ter Dušan Topolovec kot Fiorello. Škoda, saj bi bilo mogoče z navedeno zasedbo narediti več, verjetno celo Rossinijevega Seviljskega brivca. Zbor, ki ga je pripravila Zsuzsa Budavari Novak je bil zvokovno konkreten, a je pel trdo.
Če je nemuzikalno glasbeno vodenje Brivcu spodmaknilo pod nogami tla (saj brez muzike ni opere), ga je uprizoritvena zasnova dotolkla. Animacija bi namreč prevladala tudi v primeru spodobne glasbene izvedbe. Režiser je (ponovno) zgrešil srž opere kot medija, saj je operno predstavo spremenil v risanko z opero. Če naj bi bila to usmeritev sodobnega uprizarjanja, potem gre (rečeno v prispodobi) za pot v smeri »rimskega« gledališča, kot ga je zelo nazorno upodobil Federico Fellini v Satyriconu. In tudi tam je bil del občinstva zelo zadovoljen.
