Tiskane izdaje
Bržkone je malo vprašanj v gledališču tako prežvečenih, kot kako postavljati Shakespeara. Bolj ali manj jasen odgovor je, da pač ni prav lahko; tudi če pustimo zahtevnost besedil in izjemno težo avtorja, tako trdno zasidranega v kanon, ob strani, je bilo že zgolj v ozkem polju slovenskega teatra toliko postavitev vseh njegovih pomembnejših del, da se je težko ne-ponavljati, težko je biti izviren, težko je aktualizirati, interpretirati …
Nenazadnje je bil sam Vihar od leta 1930 pred to postavitvijo v Sloveniji postavljen sedemkrat. Ampak ne glede na vse to, ostaja uganka, kako je mogoče, da lahko profesionalnemu gledališču – pa ne enemu, kar dvema, glede na to, da je šlo za koprodukcijo – spodleti tako kolosalno, kot je spodletelo Ivančevi predstavi.
Najprej: res je, da Vihar ni ena izmed Shakespearjevih velikih tragedij'… a vendarle je eno izmed njegovih pomembnejših, izredno raziskanih, neštetokrat branih in interpretiranih del; zvrstno je raznolik preplet tragedije, (romantične) komedije in poetske drame, obenem je prepreden s sanjskimi elementi, ki so pri Shakespearu vezani na tako na arhetipske kot pravljične podobe.
Skratka, Vihar je resno delo, ki ga lahko beremo kot pravljico, arhetipsko potovanje z močnim poudarkom na iniciaciji, kot (ostro) politično dramo ali pa besedilo, ki si zastavlja nekatera bistvena etična vprašanja o naravi odpuščanja.
Tokratna postavitev (v koprodukciji z Gledališčem Koper) Vihar zbanalizira na nekakšno slaboumno pravljico; nepredstavljivo je, da bi za to predstavo lahko sploh slutili resen študij – ali vsaj branje – besedila. Režija – in dramaturgija – ne dajeta tekstu nobenih sodobnih, izzivalnih poudarkov, niti ne izpostavljata nobenega od problemskih vidikov.
Postavitev se osredotoča na »humornost« drame in jo tudi po svoje »dopolnjuje« le v tem smislu: ne manjka slabih pivskih šal in neizvirnih žaljivk (šaljivk?) na račun Kalibana ter »neumnih mornarjev«, obenem pa so tudi liki prirejeni tako, da naj bi bili – predvidoma – predvsem smešni. Liki so v tem duhu postavljeni skrajno enoplastno, banalizirano, tako da podpirajo »šaljivost« in »komičnost«: najbolj zagatno pri tem je, da predstava naposled niti z eno repliko ni smešna.
V tem kontekstu tudi ne učinkuje izbira ženske igralke za vlogo Prospera, poteza, ki bi sicer lahko bila izzivalna; namesto, da bi odigrala 'veliko' moško vlogo v klasičnem besedilu, odigra norčka, ki je le senca Shakespearjevega Prospera.
Scenografija in video projekcija, ki tvorita vizualno podobo predstave sta povsem neusklajena. Skupaj s kostumografijo dajeta vtis, da gre za postavitev ne prav posebej veščega ljubiteljskega gledališča; neučinkovito, neestetsko, neuravnoteženo … oder se zdi kot en sam zmeden, šlampast kaos.
K vtisu še zdaleč ne pripomore igra – igralci so bili tako neprepričljivi, da je bilo težko verjeti, da gre za člane dveh profesionalnih gledališč. Pravzaprav bi bilo ustrezneje reči, da so 'recitirali', kot »igrali«: na pamet naučeno besedilo so mestoma momljali in – spet brez kakršnekoli utemeljenosti – tako drveli skozenj, da se polovice besedila praktično ni dalo razumeti. Posledično je bila tudi atmosfera porušena, še preden bi se lahko vzpostavila.
To ni predstava, ki gledalca razjezi ali ogorči. Predvsem je predstava, ki ga začudi. Vpraša se, kako se je to zgodilo … In če se mu ne prikaže kakšen Prospero, ki zna odkriti vse skrivnosti, so dobre možnosti, da na to vprašanje nikoli ne bo dobil odgovora.
