Tiskane izdaje
Družbene teme naj bi šle slovenskim romanopiscem menda bolj slabo od rok. No, če je res tako, je Andraž Teršek v romanesknem prvencu Brutalci, kot je knjiga žanrsko opredeljena na zavihku, oddelal vse družbene teme za nazaj. Osrednji junak Brutalcev je kar avtor sam, torej doktor pravnih znanosti, ki je zaposlen kot univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem v Kopru.
Neštetokrat ga imamo priložnost videti ob morskem kosilu, kako razpravlja s kolegi in jim pojasnjuje, da ga kozmetični popravki ne zanimajo, da ga kariera ne zanima, da ga položaji ne zanimajo, in celo, da ga denar ne zanima (vselej zunaj sistema, torej).
Zanima me resnica, nam pravi avtor junak, pravilnost, dostojnost, kaj je prav, kako bi moralo biti, kaj je narobe, kaj nevzdržno. Teršek uporablja kritične oznake, oster ton, na trenutke je celo na robu, rahlo čez rob jeze, arogance, napadalnosti, dokler ga čustveni val ne vrže na obrežje nerazpoloženosti, cinizma, resigniranosti, saj enostavno ne more biti vedno prvoborec.
Čustveni lok od gverilske pozicije, ker je gverilstvo (beri: brutalstvo) edini možen odgovor na »hardcore pornografijo mentalnega povotlinjenja«, do zapuščenosti od konkurence, prijateljev, sovražnikov, z eno besedo – osamljenosti – je narejen, toda to še ne pomeni, da Brutalci funkcionirajo kot roman. Brutalci so skupek poročil, traktatov, satiričnih zapisov, zaodrja časopisnih člankov, reportaž, v katere so inkorporirani citati drugih avtorjev, telefonski pogovori, žargonsko razklenjeni intermezzi (in nasploh je duhovit v izumljanju novih besed, slovenjenju tujk itd.), v skrajni sili pa bi Brutalce, kot predlaga Marcel Štefančič, jr., lahko označili tudi za trumanovski resničnostni šov.
V njem so nastopajočim, ljudem na položajih, ki jih Teršek, častilec razsvetljenske dediščine, poslednji civilizacijski Mohikanec, vidi kot oponente, rekli, naj počnejo najbolj nore reči. O tem, kdo zavzema katero stran (in kljub kritiki o »zloovenelijanskem našivašipoševizmu«), ni dvoma; bolj gre za spraševanje – ali se bo življenje še kdaj povrnilo na planet?
Javna in spričo slovenske družbene specifike rahlo ekscentrična drža avtorja je v ospredju te knjige, medtem ko je piščevo hrepenenje po Brutalki, ali pa uživanje v jedači, pijači in športu, le stranski odliv. To, da knjiga ruši razmerje med javnim in zasebnim, kar naj bi bila značilnost romanesknega žanra, da se posamezna poglavja začnejo kot literarni opis, končajo pa kot esej ali novinarski članek, tudi na formalni ravni uvaja nekaj anarhističnega in potrjuje, da Teršek misli resno.
Toda naj je njegovo rešetanje – kako bi bilo, če bi nam vladalo kaj drugega ali kdo drug – še tako brutalno, ni nikoli nezavezujoče; ne nazadnje je vedno prijazen do bralca. Zapletene pravnovedne vozle razplete na razumljiv način in ne da bi pri tem uporabljal popreproščeno retoriko. Teršek daje vtis, da spoštuje bralca, o katerem predvideva, da je bil ali pa še bo žrtev sodniške mašinerije. Zatrjuje mu, da z njim ni nič narobe, da se je celo mogoče pragmatično sprijazniti z bebavimi sodbami in odločbami, vendar samo pod pogojem, da razumemo anomalije sistema.
Za marsikaterega uradnika, ki sedi v birokratsko brezdušni pisarni, in predvsem za ljudi iz sodniškega ceha, je Teršek najbrž izdajalec, za večino nas, ki smo se znašli na nepravi strani, zadnja orientacijska puščica. Čeprav se Teršek v tej knjigi žanrsko izkriči, kričanje na primer še stopnjuje z aluzijo na eno izmed bistvenih nacionalnih karakteristik – zanikanje –, se izkaže, da vse to počne zaradi tega, ker mu ni vseeno, kaj se bo zgodilo s »Šentflorjanijo« (Cankar je njegov omiljeni avtor), z nami, z njim, s pravom.
Najbrž je že to, da se je med nami znašel takšen brutalec, surrealist, iskalec, uravnovešenec in kar je še podobnih oznak, pokazatelj, da nismo povsem in za vselej zabredli v blato.
