Tiskane izdaje
Glasovi, ki jih slišijo ali s katerimi govorijo junaki šestnajstih zgodb kratkoprozne zbirke Mirane Likar, niso pomirjujoči. Grizejo, sikajo, spodbujajo in prigovarjajo, le redko z dobrimi nameni. Pojavljajo se v podobi slabe vesti, neprijetnih spominov, slutenj, prividov pa tudi zgovorne apatije. V urejene misli protagonistov vnašajo nemir – dovolj, da jih zmede, a premalo, da bi jim zares zasukalo glavo. Rezultat je umirjena zbirka, ki bi si glede na izbrane teme lahko privoščila več kaosa.
Pripovedovalci svoje zgodbe pripovedujejo tukaj in zdaj, v večnem sedanjiku, kot bi se jim vse, o čemer govorijo v tistem trenutku, odvijalo pred očmi. Neredko so med njimi voajerji, ki v realnem času popisujejo, kar vidijo, ne da bi jim ušlo preveč (Sui generis, Mačke, Kärtner Straße). Spremenijo se v neme kamere življenja in pogosto je le po načinu podajanja pripovedi mogoče ugotoviti, da se pod na videz mirno gladino skrivajo globoke vode.
V zgodbi Elí, Elí, lemá sabahtáni? Brigittina bolezen nima imena, ker ga ne potrebuje; v ospredju je odnos, morda celo njegovo umanjkanje, med tremi prijatelji, od katerih je ena, Brigitte, na invalidskem vozičku, pogovor med njimi pa je zaradi zadušljivega ozračja v nekakšni novodobni hiralnici skrčen na najosnovnejše fraze. Med njimi vlada otipljiva zadrega, ki se vsem poskusom navkljub ne razblini. Brigittina artikulacija niha skladno z njeno prisebnostjo, pa vendar z malim pove veliko – tako kot celotna pripoved.
Podobno velja za manj zagonetno Sicilijo, v kateri okvir sedanjosti trešči ob preteklost in sproži val spominov, ki je lahko ali pa tudi ni povezan z dogajanjem tistega usodnega trenutka na urgenci. Končni »klik«, ko se »vesoljska ura za kuhanje jajc« ustavi in se »Usoda leno odpravlja razporejat po nekih drugih delcih časa«, ničesar ne razreši, medtem ko v protagonistih v navalu nedoločljivih čustev naraščata negotovost in strah.
V primerjavi s predhodnikoma, Sobotne zgodbe (2009) in Sedem besed (2012), so Glasovi manj eksperimentalni, manj konceptualni in bolj vsebinski ter kot vse dosedanje zbirke Mirane Likar obrtniško spretno napisani. Pravzaprav so Glasovi glede na nelahko tematiko skoraj preveč prečiščeni in jezikovno (p)olikani. Vse, kar bi lahko zmotilo ta gladki tok besed, je vizualno označeno in s tem izločeno od leporečnega dela teksta. V kurzivi se poleg navedkov večinoma znajdejo sleng, narečje ali pogovorni izrazi, ki se včasih podvajajo z nepotrebnim prevodom (»te ... prefukajo ... pretepejo«).
Postopek izstopa v prvoosebnih tekstih, ki predstavljajo šibko točko zbirke. Pripovedovalci so si preveč podobni, morda preveč podobno razmišljajo ali spreminjajo svoje misli v stereotipe, če niso njihovi notranji monologi že kar melodramatični (Rembrandtov objem, Izmera sveta, Jakobov monolog v Otvoritvi, Čigav je strah?), tako kot nekatere zgodbe, v katerih se pripovedovalec kljub siceršnji diskretnosti ne more zadržati in pove kakšno preveč (Nedolžnost, Škrlat v temi), najraje tam, kjer se je treba obregniti ob občutljive družbene teme (Jutro zadnjega dne, Združeni narodi). Glasovi imajo dva vrhunca (Sicilija, Elí, Elí, lemá sabahtáni?), kakšen zdrs in veliko ravnine, ki pa bo zaradi spretnosti, s katero je začrtana, nagovorila širok krog bralcev.
