Tiskane izdaje
Intimno je s tehničnega stališča precizen, celo virtuozen roman; kačaste povedi so dovršene, ne preobložene, hkrati pa same na sebi, z zvenom, ki je včasih tudi lahko(tno) odvezan od pomena, tvorijo prepričljivo, močno estetiko.
Pa ne le na »mikro« ravni; roman je očarljiv tudi na strukturni, oblikovni »makro« ravni. Deljen na tri dele, ki bi jih bilo zunaj konteksta romana mogoče brati tudi posamično, ima dihajočo, odprto strukturo, ki se odraža tudi v vseh treh pripovedih; pogosti so prepleti prostorov in časov, hkrati pa roman skorajda temelji na digresijah – dani trenutek je neujemljiv, zlasti brez odnosa do prejšnjega in prihodnjega.
Osebe v Intimno tako pogosto fragmentarno, kot skozi kalejdoskop, premišljajo svojo preteklost, se zazirajo v prihodnost in trudijo odvezati od obremenjujoče zdajšnjosti.
Manj prepričljive se zdijo nekatere vsebinske povezave: zlasti se zaplete, ko se zdi, da je celoten zadnji del romana, vključujoč Deano in Aarona, spisan zgolj zato, da lahko preberemo nadaljevanje Fadulove zgodbe: Tay iz tretjega dela romana je namreč Fadul iz prvega.
Deanina zgodba je obdelana bolj pavšalno kot pripovedi o Janini, Fadulu, Amini in Tiborju in sama na sebi nima dovoljšnje teže, Deani pridruženi liki pa so nekakšni statisti v romanu: njihovi značaji niso zadostno izoblikovani, odnosi med njimi so zgolj nakazani in zato tudi vključitev Taya izzveni nekoliko prisiljeno.
V sorodni, a ne enaki luči, je problematičen drugi del romana; dolga pripoved o Amini in dobrih dvajset let starejšem »povprečno buržujskem« Tiborju. Zdi se, da je ta zgodba pravzaprav repeticija prvega dela romana, tistega o Janini in Fadulu, le da za razmerje med Tiborjem in Amino ni prepričljivega povoda.
Če je med Janino in Fadulom prisoten močan prvi seksualni impulz, se zdi, da Amini manjka vsakršna motivacija za razmerje s Tiborjem. Vanj ni zaljubljena, hkrati pa je samostojno, na nekakšni simbolni ravni, že presegla »mejo med družbenimi razredi«: je mlada zdravnica, celo specializantka psihiatrije.
Nekakšen sentimentalen, nezadostno utemeljen občutek, da »nikamor ne pripada«, ker se ni rodila v državi, v kateri je nato »postala (ženska)«, se ne zdi dovolj, da bi se mlada zdravnica odpovedala vsem svojim (jasno začrtanim) ciljem, kaj šele, da bi se zaradi tega nenadoma preobrazila v nekakšno naivno, stereotipno »južnjaško naivno neumnico«.
Intimno naj bi problematiziral nestrpnost, konvencije ter stereotipizacije, a hkrati se sam ne odlepi od njih, tega pa niti ne utemelji dovolj prepričljivo. Naposled je tako tudi s pripovedjo o Janini in Fadulu; kot belopolta posameznica in temnopolti posameznik se znajdeta v odnosu, temelječem zgolj na seksualnosti (drug drugega niti ne čutita, niti ne vidita, niti ne zanimata), ki ga iz nekakšne trme, upora rasističnemu okolju, nadaljujeta tudi, ko je to vse prej kot funkcionalno ali smiselno.
Pri tem je pomembno slikanje rasistične okolice, ki je precej enoznačno; roman ne razločuje dovolj precizno različnih odtenkov rasizma (ali ksenofobije), s čimer zapada v stereotipizacijo, zaradi česar je tudi refleksija okrnjena, ker se z generalizacijami nestrpnosti utrjujejo in izmikajo detekciji.
Naposled se zdi, da je Intimno roman, ki se k simptomom obrača, a jih ne zaobrne.
