Tiskane izdaje
Obstajajo indici, po katerih Relikvij dihanja Jana Krmelja ne gre obravnavati kot le še en pesniški prvenec več. Spremna beseda, na primer, ki jo je h Krmeljevi knjigi pripisal Miklavž Komelj, pa nekaj dovolj pritrjujočih kritik in naravnost vznesenih spletnih komentarjev ter, ne nazadnje, nedavna nominacija za Veronikino nagrado ustvarjajo vtis, da Relikvije dihanja predstavljajo pomembno zarezo v sodobni slovenski poeziji.
Pričujoča Krmeljeva besedila naj bi namreč naznanjala, da je naposled odklenkalo pesništvu, kakršno je pri nas v zadnjega četrt stoletja vsaj v količinskem smislu najbrž prevladovalo.
Krmelj svoje zbirke sicer ne pošilja med bralke in bralce v obliki nekakšnega bojnega klica, ki naj se izteče v obračun s to ali ono poetološko usmeritvijo (vprašanje tovrstnih prerivanj za moč in prestiž na pobočjih Parnasa je v luči njegovih pesmi slej ko prej zgrešeno), a njegovi ubesedovalni postopki bi res utegnili nakazovati – še zlasti, če obenem pomislimo na nekatere druge prvence zadnjega obdobja –, da so se v očeh številnih pesnic in pesnikov, rojenih v devetdesetih, možnosti poezije stvarne govorice, nazorne deskriptivnosti, vsakdanjega izkustva in neposredne lirske izpovednosti vsaj za nekaj časa izpraznile. Za kaj torej gre v Relikvijah dihanja? – Zdi se mi, da predvsem za poskus, kako na novo izumiti slovenski jezik, ali vsaj, kako zavreči obstoječa pravila, s katerimi tvorimo smiselne, pomena polne povedi.
V Krmeljevih verzih tako prehodni glagoli postajajo neprehodni in obratno, vežejo se s predlogi, s katerimi se v vsakdanji govorici pač ne, tu in tam se samostalnik in pridevnik ne ujameta v spolu in številu. Na leksikalni ravni tudi ne gre spregledati dovolj številnih neologizmov, katerih obseg pomenjanja je kvečjemu le rahlo začrtan. Vendar pa Krmelj vsega tega ne počne iz golega veselja do eksperimenta ali da bi pobegnil, to je, da bi ustvaril nekakšno avtonomno jezikovno realnost, docela oddvojeno od zunajliterarne stvarnosti.
Nasprotno; kaže namreč, da hočejo pričujoče pesmi bralkam in bralcem pokazati, da lahko na novo zakoličijo temeljne jezikovne mehanizme, s katerimi mrežijo svoj svet. In ko Relikvije dihanja v tistih pomensko najbolj zgoščenih, izčiščenih, poantiranih verzih problematizirajo še koncepte imena, jaza ali skupnih imenovalcev (tako, na primer: [L]až zapisa, da subjekt je), postane jasno, da pravzaprav hočejo proizvesti slovenščino, iz katere bodo navsezadnje odstranjeni globoko v govorico vtkani vzvodi takšne produkcije pomena, ki v polju vsakdanje komunikacije omogočajo realno družbeno izkoriščanje, gospostvo in nasilje.
Opravka imamo, skratka, z močno angažiranimi pesmimi, ki pa se, to je le treba reči, še zlasti v prvih dveh tretjinah zbirke prepogosto predajajo kopičenju skrajno zastrtih, abstraktnih podob, pomembno zvenečih, psevdovisokoletečih besed, ki živo napetost, neodložljivost te poezije vztrajno zazibavajo v spanec.
Kolikor se torej zdi, da se Relikvije dihanja znotrajjezikovni reprodukciji vladajoče ideologije oziroma nereflektiranemu izgovarjanju občih mest lahko izognejo le s pomočjo praznega, mrtvega teka nekakšnih polmotoričnih dlani bromidnih naročij, toliko najbrž ostajajo le na pol poti svoje ambicije.
