Tiskane izdaje
Kakor pove že njeno ime, Prištinski dnevnik, je Jurij Hudolin deseto pesniško zbirko ustvarjal na Kosovu. Temu primerno se je v pesmi prikradlo kar nekaj motivnih drobcev iz tamkajšnje družbenopolitične stvarnosti. Podoba pa, ki jo riše Prištinski dnevnik, ni prav nič spodbudna.
Na Kosovu se, na primer, malone na vsakem koraku razkrivajo hinavščina, nenačelnost in koristoljubje politike, kakršno danes vodi mednarodna skupnost: Tam je mafija, ki so jo ustoličili / UNICEF, UN, EU, RDEČI KRIŽ, KFOR, NATO / in kar je še te lopovske / bratovščine, pod pretvezo altruizma. V luči Hudolinovih pesmi se tudi pokaže, da je Kosovo še naprej v primežu ledenega mednacionalnega sovraštva.
Povsod pod površino tako brbotajo spomini na zatiranje po etničnem ključu ter vsakovrstne vojne travme, ki se jih lokalna politika ne sramuje izrabljati za nabiranje poceni točk in glasov: [J]ahanje tradicije ponižanja / nikoli ne pelje v dobro, dragi predsednik, / kdorkoli že si, [...] / trmasti vzorec že stoletja star, pa govori, kar / hočeš, ti pripravlja novo past in novo vojno. No, ne nazadnje so tu tudi čisto običajni, mali ljudje, ki se morajo, če sploh želijo preživeti v okolju, kjer poštenega dela preprosto ni, posloviti od vsakršnih etičnih standardov in se oprijeti enega samega, ključnega vodila: Pomembno je ostati živ.
Toda Prištinskega dnevnika zaradi vsega tega še ne gre brati kot verzificirano novinarsko reportažo ali kritični potopis po najmlajši izmed držav, nastalih po razpadu Jugoslavije. Avtorja namreč Kosovo zanima toliko, kolikor se mu kaže kot »pomanjšani svet«, kolikor mu, drugače rečeno, omogoča govoriti o krizi sodobne globalne civilizacije.
Vendar ta kriza v optiki Hudolinovih pesmi ni zvedljiva le na, sežeto rečeno, dinamiko objektivnih družbenih procesov, ampak je vseskozi tudi etična, značajska, vsakokrat znova individualizirana, saj v obliki nereflektiranega egoizma, občutkov moralne superiornosti, častilakomnosti in malomeščanskega konformizma pravzaprav čemi globoko v vsakem posamezniku in ga spodjeda.
Kar v optiki Prištinskega dnevnika velja za slehernika, velja za njegovega pesemskega protagonista še prav posebej. Hudolinov lirski subjekt se namreč vseskozi zagnano predaja psihološkemu mrcvarjenju in avtoflagelaciji. Očitki, ki jih naslovi nase, tako segajo od popivanja, nasilja, [...] žalitev, modrovanja, hvalisanja, večvrednostnega kompleksa, nadutosti, prek osladnosti in priliznjenosti ter gnusno lažnive politične korektnosti, do impotence – tako seksualne kakor umetniške, pesniške.
A naj bo glas, ki izgovarja pesmi, zbrane v Prištinskem dnevniku, še tako ogorčen nad samim seboj, natanko skozi to ogorčenost ostaja še naprej nekritično samoočaran. Ko namreč ugotavlja, da v pričujočih pesmih ni manipuliral z leporečenjem / in plastičnimi metaforami, ko zatrjuje, da je bil pošten in iskren v svojem razkroju, sumim, da hoče pravzaprav reči, kako smo vsi skupaj sicer res ogabni, le da se on sam, za razliko od drugih, tega tudi jasno in iskreno zaveda, da je torej vendarle nekako drugačen in poseben. Tako se mi zdi, da vsa ihta, s katero se samoobtožuje, navsezadnje služi predvsem samopoveličevanju z drugimi sredstvi.
