Recenzija knjige: Življenje, in kako ga preživeti

Alice Munro: Ubežnica. Celjska Mohorjeva družba, Celje 2015, Prevod Tjaša Mohar.

sre, 27.01.2016, 15:00

V središču pozornosti kratkih zgodb kanadske pisateljice in nobelovke Alice Munro (1931) se vselej znajdejo nemirno prepletene intimnosti »malih ljudi«. Opis se sliši skoraj čehovsko in verjetno ni naključje, da so kritiki avtoričino ime že od začetka radi povezovali z ruskim pisateljem.

V delih Alice Munro je nekaj prvobitne, globoke osamljenosti in stepske melanholije, ki preplavljata like, izgubljene v zanje prevelikih in preprostranih pokrajinah, uravnavanih z nevidnim, neprijaznim mehanizmom. Predvsem so tu ženske.

Munrojino prozo obvladuje najbolj pester spekter ženskih likov, ki s svojim slogom, izobrazbo, željo po drugačnem in boljšem življenju kljubujejo pričakovanjem patriarhalne skupnosti. Iz boja ne izidejo vedno kot zmagovalke.

Usoda Tesse, »vaške čudakinje«, kot jo v nekem trenutku imenuje pripovedovalka zgodbe Sposobnosti, je zapečatena ravno z njenimi nenavadnimi, nadnaravnimi sposobnostmi, ki jo ločujejo od povprečnosti drugih deklet. Tessin dar je med drugim predstavljen kot vstopnica v moški svet uspeha in denarja, zato jo izkoristi ambiciozni Olli, ki je prepričan, »da mu je namenjeno nekaj nenavadnega, da bo njegovo življenje imelo smisel.

A razlika je bila v tem, da bo on šel naprej, ne bo se zadovoljil z manj. Kot se bo morala ona – kot se je že –, ker je dekle. Misel na možnosti, številnejše, kot so jih dekleta kadarkoli poznala, ga je nenadoma pomirila.« Življenje je splet malenkostnih naključij, nad katerimi ni mogoče prevzeti nadzora, imajo pa velike, neredko težke posledice – predvsem za junakinje.

Nekatere se uklonijo in poiščejo srečo v okvirih svojih zmožnosti (Sposobnosti); druge sprejmejo bolečino kot neizbežen del življenja (Ubežnica). Tretje se z vsemi silami upirajo (Priložnost, Kmalu), dokler ne razumejo več, zakaj so se sploh borile (Tišina, Naši dolgovi).

Njihovo rast, njihovo zorenje spremljamo skozi daljša časovna obdobja. Sposobnosti se odvijajo v časovnem razponu štirideset, petdeset let. Julietina zgodba je podana v treh delih, Priložnost, Kmalu in Tišina, in vsak od njih je zaključena enota. Avtorica nikoli ne obsoja; razkriva, a ne razlaga, in na like gleda z distance, pa vendar ljubeče.

Razgalja jih v vsej njihovi ranljivosti. Poudarek ni nikoli na dogodkih, temveč na značaju, in zgodbe se pogosto vrtijo predvsem okrog tega, kaj je kdo začutil, ko se je nekaj zgodilo, na zamolčanem ali zgolj nakazanem. Pri tem ni Munrojina simbolika nikoli cenena, niti ko se morda zdi preočitna.

Izgubljena koza, ki se čudežno vrne skupaj s pobeglo lastnico (Ubežnica), ali ježki na Laurenini pižami (Naši dolgovi) se, podobno kot širokopotezni shakespearjanski preobrat v Peripetijah, lahko na prvi pogled zdijo le prenapihnjeni pripovedni triki. Pa vendar v sebi skrivajo mnogo več od tega, kar bi bilo mogoče zajeti v besede.

Glede na do zdaj prevedene zbirke se zdi, da v obsežnem opusu Alice Munro preprosto ni slabih tekstov. So samo taki, ki zadenejo z večjo ali manjšo silovitostjo. Jonathan Franzen je imel prav: avtoričine kratke proze ne gre »ocenjevati«. Lahko se le bere – tudi takrat, ko se zdi, da se vrača k eni in isti zgodbi. Morda so si usode Munrojinih junakinj res nekoliko podobne; zato pa so njihova doživljanja vsakič popisana kot edinstvena, individualna izkušnja. Ponovljivost življenja še ne naredi preprostega.

Prijavi sovražni govor