Tiskane izdaje
Rusije z razumom ni mogoče razumeti, je pisal Tjutčev, v Rusijo je mogoče samo verjeti. In res je vera ena osrednjih tem tega nenavadnega, a še kako privlačnega romana, postavljenega okrog leta 1000 ali 1492, ko naj bi se zgodil težko pričakovani strašni konec sveta, na katerega – na neki način – še danes čakamo.
Vera tu ni mišljena zgolj v religioznem smislu; največjo vlogo ima v romanu vera v moč besede, ki je bila v procesu zdravljenja bistvena: »Beseda kot taka, ne glede na njen pomen. Zaradi omejene izbire zdravil je bila vloga besede v srednjem veku večja kot danes. In govoriti je bilo treba kar precej.«
Protagonist, ki ga sprva spoznamo pod imenom Arsenij, a v romanu privzema različna imena in vzdevke, kljub vsemu, če se le da, raje molči.
Skozi ključne trenutke njegovega življenja zato zmeraj govorijo drugi, bodisi njegov dedek Kristofor, od katerega deček prevzame znanje o zdravilnih rastlinah in življenju nasploh, nato številni bolniki, oslabljeni od črne smrti, njegov sopotnik Ambrogio Flecchia, muhasta množica naklonjenih ali sovražno razpoloženih brezimnežev, največkrat pa pripovedovalec, ki občasno le odvrže neprizadeto avktorialno masko in spregovori z glasom profesorja srednjeveške književnosti Jevgenija Vodolazkina, da sporoči, kje so danes shranjeni Ambrozijevi (se pravi Arsenijevi) rokopisi.
V Laurusu, ukrojenem po vseh pravilih staroruskih hagiografij ali žitij, je dojemanje časa kot raztegnjene večnosti morda res razumljeno kot inherentno srednjeveško, toda način, kako ga Vodolazkin poda – skozi časovne preskoke, prispodobo spirale in diskurz, ki se ne ustraši niti Brownovega gibanja –, je sodoben, kot tak pa povezan tudi z vprašanjem identitete.
Naslov romana predstavlja zadnjo v nizu preobrazb romanesknega protagonista. V vsaki od faz (Knjiga spoznavanja, Knjiga odrekanja, Knjiga poti, Knjiga miru) junak prek novega spoznanja o sebi in svetu privzame drugačno ime: Arsenij, Ustin, Ambrozij in končno Laurus, »saj je lovor, ki bo odslej tvoj soimenjak, zdravilen. Ker je večno zelen, pomeni večno življenje«.
Uvid v večnost med drugim simbolizirajo časovni preseki oziroma sočasnosti, s katerimi Flecchia začuti temačno prihodnost mesteca Oświęcim, ne prepozna pa svoje vloge na mikroravni in zato ne more napovedati lastne smrti ali Laurusove ciklično stkane življenjske poti. »Na svetu ni ponavljanja: je samo podobnost,« toda, kot nadaljuje eden izmed likov, se »iz te podobnosti rodi nasprotje«. Kakor pri spirali, po kateri je naravnana Vodolazkinova čudovita in kompleksna pripoved.
Tako kakor v romanu bi tudi v zunajliterarni resničnosti lahko rekli, da je Laurusa prehitela njegova slava. Ob izidu leta 2013 je bil deležen velike pozornosti ruskega bralstva, ki je delu podelilo tri vidne literarne nagrade, do danes pa ga je že mogoče brati v dvajsetih jezikih. Mnogi so primerjali Laurusa z Imenom rože Umberta Eca, kar je zanimiva, a morda prenagljena marketinška poteza.
Kljub vsebinski sorodnosti je odnos do literarnega materiala pri Vodolazkinu povsem drugačen in samosvoj. Primerjava ima smisel le po izrazni moči: tako kot Ime rože je tudi Laurus mojstrovina, ki morda ni za vse, je pa vsekakor ne gre spregledati.
