Alenka Bartl (1930–2018)

Umrla je gospa Alenka Bartl. Umrla je moja profesorica. Gospa, ki me je o gledališču naučila vse. Umrla je moja sodelavka. Moja prijateljica. Ob takšnih žalostnih trenutkih imamo navado, da rečemo, kako človek nikoli zares ne odide, kako bo še naprej z nami, kako ga ne bomo pozabili … pa vsi dobro vemo, da to ni res.

Ko ugasne žar življenja in telo ostane samo telo, človek dokončno odide. Ne moremo več posedeti z njim, se ga dotakniti, ga objeti, se z njim smejati, ne moremo ga več držati za roko, z njim piti čaj, ga poslušati, ne moremo se z njim strinjati ne skregati … Lahko se ga samo spominjamo. S spomini pa vemo, kako je. Hitro se pozabijo. Sploh v času, ki ga živimo danes. Živimo namreč v površnem času hitre pozabe. In tega se je gospa Alenka Bartl zelo dobro zavedala. Do svojega poklica ni gojila nobenega sentimentalnega občutja, da počne nekaj večnega. Gledališče ni Sikstinska kapela, mi je rekla. Hotela je samo dobro opravljati svoje delo in se hkrati v svojem poklicu in življenju imeti dobro. To se ji je zdelo zelo pomembno.

Spominjam se, da mi je nekoč rekla: Če se boš v gledališču dobro imel, če boš srečen v gledališču, boš lahko kvalitetno delal in boš srečen tudi v življenju. Vse ostalo ni pomembno. Mislim, da se je držala tega. Svojo umetnost je ustvarjala z užitkom in do konca zavzeto in iskreno. Vendar brez pretirane patetike. Obvladala je svoj poklic, bila je odlična v svoji umetnosti, vendar nikakor ni mislila, da je to vse, kar ji lahko nudi življenje. Zaradi tega sem jo občudoval. Bila je z nami in bila je nad nami.

Njeni študentje smo gospo Alenko Bartl lahko spoznali tudi kot umetniško osebnost, kar se mi zdi, da je v pedagoškem procesu še najpomembnejše. Nobena teorija, nobeno še tako sistematizirano in suhoparno znanje ne more dati študentom umetnosti toliko kot stik s pravo umetniško in kreativno osebnostjo. In gospa Alenka Bartl je to brez dvoma bila. Poleg znanja in velikega umetniškega opusa je na nas, študente, prenesla tudi zavest (in samozavest), da se bomo nekoč ukvarjali z žlahtno, gosposko umetnostjo, ki sicer služi vsem ljudem, vendar pa je tudi za redke izbrance, ki znajo v njej še posebej uživati.

Velikokrat nam je namesto rednih predavanj o oblačenju, kostumih, zgodovinskih obdobjih, govorila o likovnih razstavah, slikarjih, likovnih dogodkih doma in po svetu. Seznanjala nas je, kje je kakšna pomembna razstava, kakšna pomembna umetniška retrospektiva. Vedeli smo, kaj razstavljajo v galerijah na Dunaju in drugod, ki jih je redno obiskovala.

Če pomislim, je prav to tisto, ta širina, dovzetnost za vse umetnosti, česar sem se naučil od svoje najljubše profesorice v življenju. Morda se to malce patetično sliši, vendar je res. V obdobju šolanja mora človek imeti zares srečo, da sreča odličnega profesorja, ki je velik poznavalec svojega poklica in hkrati umetniška osebnost. In gospa Alenka Bartl je to brez dvoma bila. Bila je aristokratinja svojega poklica. Zelo dobro se spominjam njenih izjav o bistvu kostumografije. Rekla je: Kostum mora igralcu pomagati igrati. Ali pa: Lep kostum me sploh ne zanima. S tem je hotela povedati, da je pomembna vsebina in ne forma. Oziroma najprej vsebina in potem forma, ki služi vsebini. Večkrat je rekla, tudi potem, ko sva bila že sodelavca: Vedno me zanima nekaj novega. In še: Moderna kostumografija je mešanica vseh stilov iz vseh obdobij.

Najzanimivejši del umetnosti gospe Alenke so bile, vsaj zame, njene skice kostumov. Nikoli niso bile tehnične, vedno umetniške. Lotevala se jih je kot slikarka. Njene kostumske skice so bile slikarski izdelki. Večkrat sem doživel, kako se je šele takrat, ko je igralec oblekel njen kostum, na odru iznenada pojavil dramski lik, ki se nam je ves čas študija zvito izmikal. Nenadoma so bili poudarki jasni in pravilni, glas je zazvenel drugače in odnosi med nastopajočimi so zaživeli.

Kasneje, ko zaradi njene bolezni nisva več sodelovala v gledališču, sem jo večkrat obiskal. Zelo rad sem se družil z njo. In ko ji je bilo že najbrž jasno, da ne bo več mogla delati v gledališču, mi je še vedno govorila, kaj vse bi še rada ustvarila. Na enem izmed mojih zadnjih obiskov mi je rekla: A veš … da sem imela lepo življenje. Lahko sem delala v gledališču, in to v času, ko je bilo umetniško delo res nekaj vredno. In imela je prav. Umetnost kostumografije se v današnjem gledališču vse bolj spreminja, z redkimi izjemami, v čisto navadno konfekcijsko oblačenje. Samo vsake toliko časa na odru spet zagledamo kostum gospe Alenke Bartl, ki so ga izvlekli iz gledališkega fundusa, ga malo predelali in podpisali s svojim imenom. In tako se neizmerno bogat opus umetniško oblikovanih kostumov izgublja in izginja, namesto da bi bogatil slovensko muzejsko zakladnico.

Življenje gospe Alenke Bartl se je zaokrožilo. Bilo je ustvarjalno bogato. Slovenskemu gledališču je veliko dala. Bomo znali ravnati z njeno zapuščino? Ne vem. Gotovo pa bomo tisti, ki smo ustvarjali z njo, še naprej nosili v svojem delu pečat njene umetniške moči in poslanstva. To pa je morda v življenju in gledališču največ.