Auč! Umetnost, ki boli

Upodabljanje bolečine je od nekdaj spremljalo umetnost. Od antičnega kiparstva prek klasičnih slikarskih mojstrovin do Zlomljene hrbtenice Fride Kahlo lahko sledimo umetniškim poskusom reprezentacije­ bolečine. Dominic Johnson, profesor na londonski univerzi­ Queen Mary, je v Projektnem prostoru Aksioma bolečini v umetnosti, še posebej v sodobnem performansu, posvetil predavanje Auč.

Pogled v evropsko umetnostno zgodovino pokaže, da je bolečina priljubljen element umetniških del, naj je to trpljenje svetega Sebastiana na sliki Andree Mantegne iz leta 1459, trpljenje nejevernega Tomaža na Caravaggievi upodobitvi iz leta 1602 ali posilstvo Perzefone na Berninijevi kiparski mojstrovini iz leta 1621. V klasičnem slikarstvu obstaja vez med bolečino in lepoto. Ključno za te reprezentacije je, da slikar poveže trpljenje in fizično bolečino z izrazi vznesenosti, zamaknjenosti – kot da je to pot do odrešenja in božanskega –, pri čemer je bistveno, da pri gledalcu ne vzbuja občutka gnusa.

Z modernizmom se odnos do umetniškega podajanja bolečine spremeni. Če je tradicija pri gledalcih poskusila vzbuditi občutek vznesenosti, prevzetosti, privzdignjenosti ob pogledu na trpljenje, modernizem noče več ugajati, noče pomirjati gledalca, ampak ga hoče čim bolj brutalno soočiti z grozljivim, realnim v trpljenju in ­bolečini.

Johnson je pri tem poudaril, da se bolečina, naj bo telesna ali psihološka, izmika ustrezni opredelitvi. Bolečino težko opišemo, njene materialnosti ni mogoče pojasniti z besedami. Razume jo le tisti, ki je sam trpel, je Johnson spomnil na verze pesmi Patti Smith. Tudi sodobna umetnost ne more podati bolečine neposredno, pravzaprav gre pri njej za nemožnost pravilne, ustrezne upodobitve bolečine, je poudaril Johnson. Opravka imamo torej z različnimi spodletelimi poskusi prikazovanja bolečine. Ali drugače: pri performansu gre za bolečino onkraj reprezentacije ali ubeseditve.

Ulayevo pravilo performativne umetnosti

Po uveljavljenem prepričanju je performans tesno povezan z bolečino. Ključni premik na področju performansa je, da umetnikovo telo postane material njegove umetnine. S tem se performans upre klasičnim reprezentacijskim oblikam, poskuša se otresti narativnosti ali zgodbe, ki je značilna za gledališko umetnost, prav tako v nasprotju z umetniško tradicijo temelji na neponovljivosti in ­neposrednosti.

Toda v številnih performansih je bolečina stranski produkt nekega drugega umetniškega prizadevanja. Bolečina je tako kot pri plesu ali bodibildingu le posledica umetniškega naprezanja. To velja tudi za performans AAA-AAA iz leta 1978, v katerem Marina Abramović in Ulay kričita drug na drugega, dokler ne izgubita glasu, ali v katerem se Vito Acconci grize, da bi odtisnil na kožo zanimiv motiv za fotografiranje. Kaj je funkcija bolečine v teh performansih? Ulayevo pravilo performativne umetnosti je, da je treba s prizadejanjem bolečine sebi končati, preden postane performans patetičen. Performerji torej ne iščejo empatije pri gledalcu ali ­obiskovalcu.

Bolečina je v teh performansih lahko banalna, smešna, grozljiva, a ni sama sebi namen, je poudaril Johnson. Gre za to, kako daleč je pripravljen iti performer, da bi skozi lastno telo in bolečino podal bodisi neko intimnejše sporočilo­ bodisi naslovil neko politično, družbeno poanto. Prav zato so po Johnsonovih besedah kritike, ki razlagajo performans kot osebno patologijo performerja, v principu zgrešene. Johnson je prepričan, da gre pri tovrstni obravnavi za moraliziranje, ki spregleda bistvo performansa. V performansu je namreč umetnik pripravljen zanemariti svojo dobrobit, da ustvari neko širše politično ­sporočilo.

Očitki, da je to ekshibicionizem, narcisizem avtorjev, se ­držijo ­performansa od nastanka. Marina Abramović je prav zato leta 1974 izvedla performans Ritem 0, v ­katerem je zgolj stala v galerijskem prostoru, gledalce pa so povabili, naj na njenem telesu uporabijo eno od 72 orodij, od perja do pištole. »Kaj se zgodi, ko umetnik ne naredi nič?« je zanimalo ­Marino Abramović. Na njeno začudenje so si obiskovalci dali duška pri »uporabi« ­njenega telesa.