»Bolj bridke zgodbe o ljubezni ni ...«

Zgodba o najstniških zaljubljencih iz med sabo sprtih družin je stara neprimerno več kot Shakespearova najbrž najpopularnejša tragedija. Veliki­ elizabetinski dramatik tudi ni bil edini, ki ji je dal umetniško­ formo. A njegova predelava zgodbe o Romeu in Juliji, ki ji sicer niso našli podlage v kakem realnem dogodku, že več kot štiristo let navdihuje vrsto ustvarjalcev najrazličnejših umetniških zvrsti.

Do Romea in Julije romantična ljubezen v literaturi ni bila ravno predmet tragedije. Po svoje to govorita tudi zadnja verza, ki se v prevodu Milana Jesiha glasita takole: Bolj bridke zgodbe o ljubezni ni, / kot je o Romeu in Juliji. V Župančičevem pa: Ni dveh, ki užila srečo sta bolj zlo / kot Julija in z njo njen Romeo. Po mnenju Harolda­ Blooma­ je namreč šele Shakespeare iznašel formulo, ko je spolnost, prekrižana z senco smrti, postala erotika. A te, denimo, ni videti na eni izmed slik, ki so črpale iz Shakespearove tragedije in so še danes precej popularne, kot denimo sladkobna slika balkonske scene britanskega slikarja Franka Bernarda Dickseeja iz leta 1884. No, povsem drugače je pri Marcu Chagallu slabih dvesto let pozneje, kjer sta sanjajoča ljubimca objeta v večni ljubezni ...

Shakespearova zgodba temelji na seriji zgodb italijanskih avtorjev, ki so bile v Angliji tistega časa zelo popularne. Tako je leta 1562 eno od njih z naslovom The Tragical History of Romeus and Juliet prepesnil Arthur Brooke, William Painter pa ji je v zbirki Palace of Pleasure leta 1567 dal še prozno obliko. Shakespeare naj bi se naslonil na obe deli, samo zgodbo je razširil in ji dodal podporne like. Napisal naj bi jo med letoma 1591 in 1595.

Shakespearova Romeo in Julija, ki je poleg Hamleta največkrat uprizarjano dramatikovo delo, je še danes predmet številnih literarnozgodovinskih, zgodovinopisnih, jezikoslovnih, celo forenzičnih raziskav, ki razburjajo, denimo, tako z izsledki, da izvirna Shakespearova tragedija ne vsebuje pojma balkon, saj naj bi se ta v angleškem jeziku pojavil šele dve leti po dramatikovi smrti – to dejstvo obiskovalcev domnevnega veronskega balkona najbrž ni vrglo iz tira –, kot po drugi strani z najdbami okostij dveh mladih ljudi, zapletenih v objem in domnevno pripadajočih resničnima Romeu in Juliji ...

Glede na to najbrž ni presenetljivo, da je motiv Romea in Julije, lahko bi rekli najslavnejše ljubezenske zgodbe vseh časov, navdihnil marsikaterega umetnika in doživel številne upodobitve v klasični in popularni kulturi. Balet Sergeja Prokofjeva, ki v izvedbi Baleta in orkestra Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga gostuje v Ljubljani, je le ena izmed najbolj znanih med njimi.

Od opere do muzikala

Tragična, morda celo melanholična ljubezen je gotovo ena najpogostejših glasbenih tem. Naj gre za klasično ali njej sodobne potomce. Na podlagi Shakespearove tragedije je nastalo skoraj trideset oper, med najbolj znanimi je Gounodova iz leta 1867. Dramatično simfonijo ji je posvetil francoski skladatelj Hector Berlioz (1839), Čajkovski ji je napisal Fantazijsko uverturo (1881), znamenito simfonično poemo, Kabalevski Naključno glasbo ... Tragedija je pustila sledove tudi v jazzu (Duke Ellington, Peggy Lee), predvsem pa v številnih delih popularne glasbe, med njimi Brucea Springsteena, Louja Reeda, Toma Waitsa, Madonne, Taylor Swift, skupine The Supremes in seveda Dire Straits.

Čeprav je nastalo kar nekaj muzikalov z naslovom Romeo in Julija, je najslavnejša tovrstna adaptacija tragedije gotovo Zgodba z zahodne strani Leonarda Bernsteina z besedili Stephena Sondheima. Prvič je bila uprizorjena leta 1957 na Broadwayu, bila leta 1961 v režiji Roberta Wisa in Jeroma Robbinsona postavljena na filmsko platno ter do danes doživela številne prilagoditve sodobnemu in multietničnemu New Yorku, kjer se tudi odvija. Tako kot muzikal je tudi film hitro postal priljubljen, bil je nominiran za enajst oskarjev in prejel le enega manj – tega rekorda ni presegel še noben poznejši glasbeni film.

Romeo in Julija tako ni le ena največkrat uprizarjanih tragedij vseh časov, ampak tudi eno največkrat filmanih dramskih del. Prvič sta bila Romeo in Julija postavljena pred kamero še v času nemega filma v režiji Georgesa Mélièsa, vendar je film izgubljen. Med presežnejše pa sodijo tiste, ki so jih režirali George Cukor (1936), očitali so mu, da je preveč artističen, Franco Zeffirelli (1968), ki je navdušil s »seksualno energijo«, in leta 1996 Baz Luhrmann, ki je skušal ob emtiviju vzgojeno generacijo ogreti za Shakespeara z glasbo, temačnostjo, družbeno konstrukcijo, Leonardom DiCapriom in Claire Danes. Dodajmo še animirano uspešnico Gnomeo & Julija Kellyja Asburyja (2011), v kateri se skušata vrtna palčka Gnomeo in Julija ogniti tragediji in po­iskati pot do srečne ljubezni, a se ujameta v precep sporov med sosednima vrtovoma družin Montague ter Capulet.

V ta kratki pregled bi lahko pridali še enega najuspešnejših filmov vseh časov, Titanik (1997) Jamesa Camerona: film, ki rekonstruira zgodbo ene največjih ladijskih nesreč vseh časov, si vzame za pogon same zgodbe prav ljubezen med mladima človekoma, ki prihajata iz različnih socialnih in razrednih okolij.

Velika ljubezen med Romeom in Julijo naj bi do danes navdihnila več kot petdeset filmskih režiserjev, med njimi se večina naslanja neposredno na Shakespearovo tragedijo. Zaradi osnovne teme – ljubezni, ki zaradi med seboj sprtih družin pripelje do tragedije – pa je teh filmov še ­neprimerno več.