Deloskop napoveduje: Cirkus Cirkör

Ali drugače, novi cirkus po švedsko, s predstavo osrednjega skandinavskega predstavnika sodobnega cirkusa, ki je zapustil predmestne šotore in prodrl v ponudbo kulturnih hramov.

Komur prednovoletni cirkus doma nekako ne zadošča, si ga bo lahko tokrat izdatno dopolnil s cirkusom v drugem domu. V ljubljanskem Cankarjevem, kjer bo zadnjih pet večerov na letošnjem koledarju, vključno s silvestrskim, rezerviranih za najnovejšo predstavo Nosi jih kot krono (Wear it like a crown) stockholmskega Cirkusa Cirkör. Cirkusa z ustanovno letnico 1995, ki se je z okoli petnajstimi že realiziranimi projekti uveljavil kot osrednji skandinavski prispevek k sodobnemu cirkusu, njihova aktualna predstava pa je končno dejanje trilogije o človeškem telesu in njegovih misterijev, ki ga je v sezoni 2004 uvedla predstava 99% neznano. Z njo so se že v krstni sezoni predstavili tudi v Cankarjevem domu.

Pripoved o začetku sodobnega, z drugim izrazom tudi novega cirkusa (nouveau cirque, kot trend označujejo na frankofonskem območju, ki je v njegovem izoblikovanju odigralo pomembno vlogo) sicer seže daleč v preteklost, do sedemdesetih let preteklega stoletja, njegov zdajšnji, globalno znani emblem pa je seveda vsem znani kanadski Cirque du Soleil, leta 1984 ustanov-ljena in danes mogočna institucija, katere letni promet ocenjujejo na več kot šeststo milijonov evrov. Ocenjujejo, da je njene dosedanje predstave v okoli dvesto mestih po svetu videlo skoraj devetdeset milijonov ljudi. Toda ta ultra vplivna, danes montrealska cirkuška zasedba, ki je izšla iz majhnega šotora za osemsto gledalcev v le okoli petnajsttisočglavem Gaspéju v Quebecu, zatem pa prodrla do Las Vegasa in Hollywooda – z njo je nedavno kot kostumograf sodeloval tudi tukajšnji Alan Hranitelj –, seveda ni edina. Niti najstarejša.

Renesansa cirkuških veščin

Trend je izšel iz krize tradicionalnih oblik stika cirkuških veščin z javnostjo in načeloma zapustil predmestne cirkuške šotore ter preživele predstave, ki so jih dodobra načeli tako zehanje občinstva v povojnih desetletjih, ko je svet s potrošništvom pridobil tudi serijo drugih oblik zabave, kot vse pogostejše kritike izkoriščanja živali v cirkuških točkah. Tako se je za uspešno reaktualiziranje prastarih cirkuških umetnij – te so po novem skoraj povsem brez živali – izkazalo predvsem zbližanje sveta cirkusa s svetom klasičnih odrskih predstav, kar je zahtevalo korenito aktualizacijo cirkusa.

Poudarjeno estetizacijo cirkuških točk in scenografije, predvsem pa scenaristično rdečo nit, akcent na obravnavanju neke celostne teme ali podajanja krovne pripovedi, ki je v novi vlogi posamezne točke povezala v celoto. Z namensko ustvarjeno izvirno glasbo je postala veliko ambicioznejša tudi zvočna plat. Novi formuli, s katero se je uveljavila generacija šolanih cirkuških ustvarjalcev, so postopoma odpahnili vrata tudi v osrednjih kulturnih hramih, ta renesansa tradicionalnih akrobatskih in drugih cirkuških veščin pa se je sprva zgodila na zelo različnih kotičkih planeta. V Franciji, kjer so že v zgodnjih sedemdesetih letih v neodvisnih teatrih iskali nove oblike izraza, Avstraliji, kjer je leta 1977 začel cirkus Oz, z leta 1977 ustanov-ljenim Pickle Family Circus v San Franciscu so se trendu pridružili v ZDA, nekaj kasneje, že v osemdesetih letih, pa z Ra-Ra Zoo in Nofit State Circus še v Veliki Britaniji.

Šesterica neobičajnih

Cirkus Cirkör ima prav tako že dolgo kilometrino. Sedež ima v domači areni z zanimivim imenom Subtopia v Albyju, južnem predmestju Stockholma, kjer so vzpostavili tudi izobraževalni program na področju cirkuških praks, že od omenjenega ustanovnega leta 1995 pa ga vodi Tilde Björfors, ki je zasnovala in režirala tudi predstavo Nosi jih kot krono. Ta bo v Cankarjevem domu aktualna od prihodnjega torka, 27. 12., do Silvestrove sobote, 31. 12., in sicer v manjši, Linhartovi dvorani.

Ena posebnosti Cirkörja, na katerega je sicer vplival tudi spektakularni Cirque du Soleil, je namreč ljubezen do nastopov v intimnejših dvoranah. Tako gostujejo predvsem na odrih manjših, pogosto starejših gledališč, v svoje predstave pa ob klasičnih cirkuških veščinah vnašajo preplet uličnega gledališča, rockovske estetike in elementov plesa ali filma. Nosi jih kot krono je, kot omenjeno, zaključni del trilogije, ki ga je uvedla predstava 99% neznano o notranjosti človeškega telesa, tema drugega dela Inside out je bilo srce, za konec pa obljubljajo tragikomično in absurdno predstavo z režiserskim podpisom Björforsove, v kateri bo aktualno iskanje ravnotežja med levo in desno možgansko polovico.

Na dnevnem redu bosta predvsem vprašanji razmerja med kaosom in redom ter tega, kako lahko slabe reči spremeniš v priložnost. Na vrtljivem odru napovedujejo šesterico neobičajnih likov – Henrika Aggerja, Louise Bjurholm, Davida Erikssona, Jasperja Nikolajeffa, Anno Lagerkvist in Fouzijo »Fofo« Rakez –, ki se bodo potrudili vzbuditi vtis, da so najbolj osamljeni ljudje na planetu, potisnjeni v spoprijemanje z osebnimi dilemami, končno sporočilo prepleta njihovih cirkuških ritualov in dramske metaforike pa bo, kako lahko lastne občutke neuspeha, strahove in pomanjkljivosti pološčiš ter jih naposled nosiš s ponosom. Kot krono, ki je prodrla v naslov predstave.

Med cirkuškimi veščinami, vpetimi v kreiranje iluzij in drame, gre pričakovati osupljivo akrobatiko na trapezu in drogu, veliko žongliranja – denimo z motornimi žagami, ki bodo jadrno frčale po zraku –, koreografirano igro senc in virtuozno poigravanje z lahkotnimi žogicami za namizni tenis ter zimzeleno metanje nožev. Glasba za predstavo je delo Rebekke Karijord, ki je na svoj zadnji album The noble art of letting go uvrstila tudi pesem Wear it like a crown.

Kje se skriva duša?

Björforsova, ki v vlogi umetniške voditeljice Cirkörja sodeluje z različnimi režiserji – sama je v tej vlogi pravzaprav podpisala le aktualno trilogijo –, je v nekem intervjuju povedala, da se je ekipa cirkusa pri ustvarjanju predstave povezala tudi z znanstvenim svetom. Z medicinci, s poznavalci ustroja možganov, tistimi, ki so znali odgovoriti na vprašanje, kako in kje se pod človeškim lasiščem rojeva ustvarjalnost.

Ko jo je zanimalo, kje se skriva duša, pri znanosti ni našla odgovora. Sama se sicer ni formirala v cirkuški areni, ampak pri gledališču, usodno za preobrat njenega zanimanja in vstop v nekaj, čemur na Švedskem pravijo kar anticirkus, pa je bilo srečanje z ekipo Théâtra du Soleil v Parizu in njegovo znamenito režiserko Ariane Mnouchkine. Zatem je to izkušnjo prenesla daleč na sever Evrope.