Tiskane izdaje
Kaj jih je navdušilo, presenetilo, razočaralo, od koga so veliko pričakovali in kaj dobili, komu je namenjeno navdušujoče odobravanje in čemu srdit odpor.
Bolestnost javnih zavodov
Če bi moral vrhunce sezone poiskati izključno v nacionalnih ustanovah, bi bil v precejšnji zadregi. Osebnega vtisa oz. sodbe, da so za vredne dogodke večinoma poskrbeli tuji orkestri in umetniki (v ciklih CD), ne morem povezati z ničimer drugim kakor z zavodsko bolehnostjo, le-to pa s slabimi direktorji in umetniškimi vodji. Ljubljanska Opera je izvzeta pač toliko, kolikor že od decembra sploh nima direktorja.
Presežnost (za slovenske okvire) njene ponudbe na papirju je realizatorsko padla: Wagnerja (Večni mornar) je odnesla Bergerjeva režija, baročnega Amadisa finančna izguba; nadomestna pogreta operetnost ni videti le izhod v sili, temveč kar miselno obzorje Milivoja Šurbka. Mariborski vodja Benjamin Pionnier je na spored uvrstil Don Giovannija (kar je v Sloveniji že pogumno), vendar tudi porazno dirigiral Rigoletta, Carmen, Onjegina. Najvidnejši operni dogodek tako ostaja Tauferjevo novo odrsko branje Gorenjskega slavčka.
SF in radijski orkester sta programsko in izvajalsko hudo nihala, igrala preveč nepomembnega, véliko glasbo pa premalo doraslo. Pohvalno celovito odzivnost je v Simfonikih RTV zbudil Yoav Talmi ob Mahlerjevi Prvi simfoniji. Glavni dogodek v SF je konec Villaumovega mandata, muzikalno docela invalidnega. Če je bržkone še največja dirigentova »usluga« gostovanje Netrebkove, ki ji je SF smela služiti na turneji, je bilanca pač žalostna.
Tudi noben drug dirigent ni izrecno prepričal; najzanimivejša sta bila (zlasti zaradi programske zasnove) koncerta z Davidom Greilsammerjem in Martino Batič. Kje je bilo torej najti razodetja? Kot že omenjeno, v zlatem abonmaju, pa tudi v srebrnem. Doživetja sezone: Nelsonsov in Tetzlaffov Brahms, Temirkanovov Šostakovič, Salonenovo Pomladno obredje; recital Grigorija Sokolova (kljub težavam s klavirjem). Kot domačega izvajalca sezone izpostavljam pianista Petra Milića z recitalom v SF in s Chopinovo zgoščenko, predvsem pa s poglobljenim odnosom do glasbene snovi.
Jure Dobovišek
Skozi nove perspektive
Panoramski pogled po slovenski kulturni pokrajini, iz katere občasno odblisne umetnost, bom zaustavila ob sodobnem plesu, umetnosti novih medijev in dokumentarnem filmu. Pri slednjem naj izpostavim Festival dokumentarnega filma v Cankarjevem domu, katerega odličen program so letos zapečatili sugestiven dokumentarec Soba 237 Rodney Ascherja, ki zareže v vse prihodnje, tudi ponovne oglede Kubrickove kinematografije, in izraelsko palestinski trojec Čuvarji (Drora Moreha), Pet razbitih kamer ( Emat Burnat, Guy David) ter Vojak/Državljan (Silvine Landsman), ki skozi sveže in natančne perspektive osvetljujejo do obisti zameštrane izraelske družbeno politično kulturne religiozne vozle.
Obsežna mednarodna razstava Soft Control – Umetnost, znanost in tehnološko nezavedno, ki jo je konec lanskega leta pripravila KID Kibla v Mariboru in v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, je po izboru ruskega kuratorja Dmitrya Bulatova vključevala uveljavljene umetnike različnih generacij, ki se skozi bioumetnost, robotiko ter nano in informacijsko tehnologijo lotevajo izvora umetne tehnološke resničnosti in njenih vplivov. V Galeriji Kapelici, programsko vse bolj osredotočeni na bioumetnost, gre v minuli sezoni izpostaviti Američana Richarda Pella, ki je s projektom Postnaravni organizmi inteligentno pokazal, kako je mogoče isto stvar skozi nove perspektive ugledati na povsem nov način in zaradi česar ta ni več ista, in pa belgijskega umetnika Koena Vanmechelena, ki dolgoletni projekt Svetovljanska kokoš uporablja kot metaforo za razumevanje raznolikosti sveta in človeškega življenja. Maja Smrekar se je jeseni v projektu Hu.M.C.C. lotila raznoraznih fantazem o zmožnostih genetike, spomladi pa je v Projektnem prostoru Aksioma v instalaciji Biobaza raziskovala možna srečanja med invazivnimi in domorodnimi vrstami rakov. V programu Aksiome, ki je odprta predvsem aktivistični, taktični medijski umetnosti, gre izpostaviti Evidence Locker Američanke Jill Magid, ki z zvitimi strategijami posega v nadzorne sisteme.
Minulo plesno sezono je v precejšnji meri zaznamoval Iztok Kovač – jeseni z odlično predstavo Ottetto in konec pomladi s praznovanjem 20-letnice delovanja njegove plesne skupine En-Knap, ki je vključevalo rekonstrukciji flamskih predstav, ki sta pred tremi desetletji sooblikovali temelje sodobnega plesa – Rosas danst Rosas Anne Terese de Keersmaeker in What Does Body Not Remember Wima Vandekeybusa. Ob tem gre poudariti, da Španski borci pod Kovačevim programskim vodstvom postajajo malone edina slovenska inštitucija, ki kontinuirano predstavlja svežo mednarodno sodobno plesno produkcijo, med letošnjimi festivali pa gre omeniti Exodosov vpogled v slabo poznani azijski sodobni ples. Od domačih avtorjev naj izpostavim koreografsko zelo zanimiv The Politics od Dancing – Balkon Matjaža Fariča, Rosana Hribar in Gregor Luštek s predstavo Korak v dvoje po Pii in Pinu ter Maša Kagao Knez z Dia Diasso Diaspora pa so z uprizoritveno kompleksnostjo prepričali tudi kot avtorji večjih plesnih form.
Mojca Kumerdej
Še naprej v Dramo!
Ljubljanska Drama si je končno opomogla. Tako bi lahko označili sezono, ki se končuje; po opustošenju, ki ga je v Drami pustilo prejšnje umetniško vodstvo, je pretekla sezona zagotovo vzpostavila nov, obvezujoč standard, ki ga bo pod novim umetniškim vodstvom nujno morala dosegati in presegati in ki ga Drami kot osrednjemu dramskemu gledališču v Sloveniji tudi upravičeno pripisujemo. Kvalitativno povprečje lanske sezone je več kot dobro, omenimo samo štiri uprizoritve, ki iz njega izstopajo, to so Ponorela lokomotiva, Mati, Božič pri Ivanovih in Še vedno vihar, in eno, ki ga ne dosega, to je Veliki briljantni valček. Ob režijskih dosežkih v omenjenih uprizoritvah je zagotovo potrebno omeniti tudi igralske, tem pa namesto pohval, s katerimi tudi že med letom ne skoparimo, namenimo kritični pomislek.
V ljubljanski Drami je koncentracija dobrih in odličnih igralcev na kvadratni meter odra zagotovo najvišja tako pri nas kot tudi širše. A na to – skorajda nedotakljivo – dejstvo ne smemo gledati statično. V zadnjem času se namreč pozornejšemu gledalcu kaže nekakšen zastoj v igri, ki sicer nikdar ne pade pod (visok) kakovostni nivo, vendar je to mogoče reči predvsem za igro kot veščino. Igralci Drame igro vsekakor »obvladajo«, suvereno se lotijo tako klasičnega kot modernega repertoarja, tako slovenskih kot prevodnih besedil, kjer ne samo da reproducirajo predloge, temveč jih nadgrajujejo. Njihova največja moč je beseda, dramski dialog, manj so izraziti telesno oz. v razumevanju igre kot psihofizične enotnosti oz., bolje, dialektike, torej nenehnega produktivnega dialoga med obema izraznima sredstvoma. Za igralca ljubljanske Drame ni problem zgraditi karakterja, večji problem ga je – to na srečo še ni pravilo – u-telesiti in skozenj izraziti svoje stališče. Nemalokrat dobimo pri igralcih občutek nekakšne breztelesne igre, igre zgolj od pasu ali celo vratu navzgor, kjer pa, to je treba priznati, vse zveni, kot je treba. In – to je drugi pomislek – še pogosteje pri igralcih pogrešamo kontekstualizacijo njihove igre, njihov tako igralski kot osebnostni angažma, cilj in smoter igre, ki sega čez dramsko literaturo v – njihov in moj – svet, v naše skupno bivanje. Tisti, ki si v gledališču ne želi občudovati zgolj vrhunsko dizajniranih izdelkov, ob ogledu Draminih predstav ne bo vedno potešen, pogosteje bo priča igralskemu ponazarjanju, re-prezentiranju kakor avtentičnim, občutljivim, bolečim igralskim prezencam. A izjem ni malo in zaradi njih bomo še naprej hodili v Dramo!
Blaž Lukan
Vročekrvne debate, demonstrativne odhodi
Enega od pomembnih prelomov v letošnji gledališki sezoni je udarno prispeval avtorski projekt 25.671 v režiji Oliverja Frljića in v produkciji Prešernovega gledališča Kranj. Uprizoritev, ki je zanetila vročekrvne debate, demonstrativne odhode iz dvorane, navdušujoče odobravanje in srdit odpor. Angažirana, surovo direktna in provokatorska postavitev je odločno razprla problematiko izbrisanih in v teater brezkompromisno prinesla/prenesla »resničnost bivanja« ter zamajala tla »modnim teorijam« o otopelosti sodobnega gledalca. No, tisti zbegani in strahopetno neopredeljeni, so nadomestilo za komentiranje vsebine raje preusmerili v tarnanje o »že videnem režijskem principu«, marsikomu pa je pretresljiva odrska razgrnitev (netransparentne) problematike o izbrisanih zasadila temeljit, dolgoročen, zlasti pa intimen vpogled v lastna moralno-etična stališča. Kolikokrat nas v gledališču to sploh še doleti … Portreti v Slovenskem mladinskem gledališču (režija Vito Taufer) so poleg pristnega prezrcaljenja aktualnega duha slovenske družbe, izvršili tudi distribucijo pri nas manj vzpostavljene veje dokumentarnega gledališča. Govorni materiali anketirancev, nabranih iz različnih poklicnih in generacijskih leg, so skozi natančne, a »samosvoje« interpretacije igralcev, rezultirali kot žanrsko zmuzljiv, a prav zato intriganten dogodek, v katerem je razločitev realnosti in fikcije postala tako rekoč nemogoča. Ne le to, projekt je med drugim spretno navrgel serijo zgodb iz »banalnega vsakdanjega življenja«, do katerih smo individualistično brezbrižni, vse dokler skozi njihovo (uprizoritveno) rekonstrukcijo ne ugotovimo, kako sočne, fatalne in dramatične »v svoji banalnosti« pravzaprav so. Precejšnjo svežino za oči in emocije odraščajočih gledalcev je priigrala Nepremagljiva enajsterica v režiji Matjaža Pograjca (Anton Podbevšek Teater); spet žanrski hibrid, ki je inovativno izkoristil izurjene mlade nogometaše, izvrstno literarno predlogo, mladostno energičen režijski tempo in se tako skoraj postavil ob bok napetosti kakšne prave nogometne bitke.
Zala Dobovšek
