Tiskane izdaje
Ljubljana – V Slovenskem gledališkem inštitutu so včeraj predstavili spletno bazo, v kateri so zbrana težje dostopna, slovenska dramska dela. Večer se je nadaljeval z diskusijo slovenskih gledaliških ustvarjalk Simone Semenič in Eve Mahkovic o odnosu med dramatiko in njeno gledališko uprizoritvijo.
Hiter razvoj novih tehnologij je postal stalnica našega življenja, uporaba le-teh pa ga je v veliki meri olajšala. Tako so na podlagi povpraševanja učiteljev, dijakov, študentov, poklicnih in amaterskih gledaliških ustvarjalcev v Slovenskem gledališkem inštitutu predstavili kolektivni projekt, digitalno knjižnico, v kateri so zbrana dela slovenske starejše in sodobne dramatike.
Knjižnica se nahaja na uradni spletni strani inštituta, v njeni so trenutno zbrana težje dostopna dela, ki so bila ohranjena zgolj v obliki rokopisov, tipkopisov ter v obliki časopisnih objav. »Nekateri avtorji so že sami poskrbeli, da so njihovi teksti javno dostopni tudi na internetu, taki so lahko tudi avtorji starejše generacije,« je dejala Katarina Kocijancič, vsebinska avtorica projekta, in dodala, da smo priča zanimivemu razvoju dramskih besedil.
Digitalizacija gradiva bo pripomogla k lažji dostopnosti, večji preglednosti in k ohranjanju slovenske gledališke dediščine. Objavljena besedila so podana v skenirani obliki originalnih tekstov, ki se nahajajo v knjižnici Slovenskega narodnega gledališča, ob vsaki drami pa so navedeni še dodatni podatki o avtorju, povzetki, podatki o virih in uprizoritvah.
Slovenska dramatika in gledališče, znova v dialogu?
Dramska besedila prav zares zaživijo s svojo prvo uprizoritvijo, zato je še toliko bolj pomemben odnos med prvotnim besedilom in njegovo prilagoditvijo ter uporabo v predstavi. Tej temi so pozornost namenili tudi v Slovenskem gledališkem inštitutu, kjer so v nizu tematskih pogovorov pod imenom Slovenska dramatika in gledališče, znova v dialogu? gostili Grumovo nagrajenko, dramatičarko Simono Semenič in dramaturginjo uprizoritve Evo Mahkovic.
Njeno delo Sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije je bilo prvič uprizorjeno letos septembra na odru Mestnega gledališča ljubljanskega v režiji režiserja Diega de Bree. Semeničičeva je dejala, da besedilo predstavlja poligon za predstavo: »Jaz načeloma puščam stvari odprte, ravno zato, da se lahko ustvarjalci predstave odločajo kaj bo šlo notri in kaj ne«.
Dejala je tudi, da lahko dramaturg ali režiser veliko doprinese k celoti. Besedilo nima didaskalij, te so vpete v dramski dialog, zato podaja v roke ustvarjalcem uprizoritve tako svobodo kot tudi odgovornost, da iz besedila iztisnejo najboljše in to povežejo v celoto, vsako oko pa vidi drugačno zgodbo.
