»Gledalce opozarjamo; prizori vsebujejo goloto ... «

Projekt Drakula ima za seboj sicer že dolgo zgodovino. Najprej je bil v igri za režiserja Paolo Magelli, nato Diego de Brea, na koncu je režijo prevzel srbski režiser András Urbán. Izhodišče so bili sicer izbrani motivi kultnega romana Brama Stokerja, vendar namen ni prenos literarne strukture romana na oder. Prav nasprotno, dramskega dialoga ni, v procesu študija se je ustvaril poseben odrski jezik, ki temelji na vizualnosti, zvoku in posebnih prostorskih postavitvah akterjev uprizoritve, ki jo sestavljajo gibanje, geste in predvsem fizične akcije, igralec-izvajalec funkcionira kot akter v performansu, vsaka njegova prezentnost na odru je premišljena skozi prizmo dramskega igralca.

»Drakula ni vhod v metafizično, Drakula je vhod v nečloveško«, je dejal Urbán. Odrski metajezik je režiser, znan po inventivnem in nekonvencionalnem pristopu, že uporabil v nekaterih svojih projektih, denimo v Shakespearovem Viharju, pri predstavitvi te tematike pa se mu je zdel nujen, čeprav besede še vedno imajo svojo težo in pomen. Kot je poudaril, ga je zanima predvsem odnos človeka, ki eksistira v določenem prostoru in času z bitjem, ki predstavlja obstoj v neskončnem kontekstu. Uprizoritev določa svojo vsebino in elemente glede na pojme, kot so nesmrtnost, ljubezen, občutljivost na svetlobo in določena vrsta okužbe oziroma kuga, vsi ti pojmi so postali skoraj glavni toposi naše »fensi industrije« enaindvajsetega stoletja.

Golota od 60. let ...

V ta namen se je odločil za »ostro, radikalno in brezkompromisno performativno gibalno-dramsko uprizoritev«, kjer se »na prestol modernih mitov s krvjo, srhljivo lepoto zla in z neustavljivo seksualnostjo ustoličil vampirski kralj noči«, to pa očitno vključuje tudi »goloto in eksplicitno spolnost«. Nič posebej novega, posamezne primere golote na gledališkem odru beležimo že v šestdesetih letih preteklega stoletja, v zadnjem desetletju se nad tem skoraj nihče več ne spotika, kot so denimo v oceni lanske gledališke sezone v New Yorku in Londonu zapisali v New York Timesu toliko povsem golih protagonistov na Broadwayu in West Endu še ni bilo, nedvomno pa je s tem še vedno povezana določena nelagodnost in zadrega.

V Sloveniji (in tudi v tedanji Jugoslaviji) se je prva gola na odru pojavila Majda Kohek v ludistični drami Dušana Jovanovića Znamke, nakar še Emilija v začetku sedemdesetih let, odtlej se jih je zvrstilo že veliko. Nekateri igralci, denimo Saša Pavček, ki je bila gola v Taborijevem Mein Kampfu in v Barkerjevih Slikah z usmrtitve, so do tovrstnega eksponiranja zelo zadržani, spet drugi - denimo Marko Mandić - s tem nimajo nobenih težav. Nekoliko drugače je s spolnostjo, ki je sicer v večini primerov simulirana, vendar tudi povsem eksplicitne scene niso redke, pred časom je denimo veliko prahu dvignil projekt V-Bistvu skupine Labin Art Express, v katerem je Xena L. Županić na odru izvedla felacio.

Vampirizem cveti in živi

Drakula je koprodukcija med Dramo SNG Maribor, Zagrebačkim kazalištem mladih (ZKM) in Fondazione Teatro Due iz italijanske Parme. Kot je dejala direktorica ZKM Snježana Abramović Milković se zdijo danes povsem nesprejemljivi dvojni standardi, da lahko na televiziji ali na filmu brez zadržkov gledamo goloto, seks in nasilje, medtem ko so to za gledališče še vedno nekakšne tabu teme, Urbán pa je dodal, da si številni še danes predstavljajo gledališče kot nekakšen hram etike in morale. Protagonisti so predvsem mlajši igralci iz vseh treh gledaliških hiš, nekateri se s takšnimi koncepti še niso srečali, drugi, denimo Lucija Šerbedžija, ki je v predlanski sezoni v predstavi Rumena črta Ivice Buljana že nastopila gola, to ni prva tovrstna izkušnja, kot je poudaril režiser pa s tako entuziastično igralsko ekipo že dolgo ni sodeloval.

Sicer pa glede na Urbánov renome in številne izjemne predstave golota in eksplicitna spolnost zagotovo ne bosta sama sebi namen, še manj gre za kakšno ceneno provokacijo ali pritegovanje pozornosti. Kot pravi dramaturginja Kata Gyarmati, vampirizem danes ni samo še vedno živ, ampak cveti in živi svojo novo renesanso in to ne le v raznih novih romanih, filmih ali popularnih TV-serijah, ampak tudi v sami družbi, v našem življenjskem okolju, v našem vsakdanu in nam neopazno sesa kri. Med ustvarjalnim procesom so poskušali z igralci analizirati pojme kot so lakota, hrepenenje, strah, živalsko v nas..., ki so sicer vsem znani, vendar nikoli dovolj artikulirani in ob tem načeli teme o vampirizmu ter katere vampirske situacije obstajajo oziroma katero situacijo ali katero problematiko lahko imenujemo vampirsko.

Mit o vampirjih sloni na treh velikih toposih: krvi, smrti in temi, vampirji pa se držijo predvsem zakona mimikrije biti neviden, neopazen. V predstavi Drakula bodo očitno razkriti, v ta namen so ustvarjalci kot kaže odločeni uporabiti vsa v gledališču razpoložljiva sredstva.