Tiskane izdaje
Festival v več kot osem milijonskem kolumbijskem glavnem mestu je največji latinsko ameriški gledališki festival, ki sta ga leta 1988 ustanovila Fanny Mikey in Ramiro Osorio Postal je osrednji kulturni dogodek v Kolumbiji in eden od največjih festivalov na svetu, ki je s svojim kakovostnim izborom in obsežnostjo programa kmalu pridobil pozornost svetovne javnosti.
Z njim je postala legenda tudi Fanny Mikey, saj je mesto kriminala in zloglasnih ugrabitev prepojila z umetniško lepoto ter pripeljala tujce v sredino, v katero si takrat nihče ni želel potovati. Tudi zato je na festivalskih začetkih gostujoče gledališke ekipe v mesto pospremilo oboroženo spremstvo.
Razmere takrat so bile resne in nevarne, Bogota pa eden od zadnjih krajev na planetu, kjer bi želeli preživljati svoj prosti čas. A bilo je vsako leto bolje. In vsakič je mesto oživelo v živo pisanih barvah. S karnevalom, ki je na mestne ulice pritegnil na sto tisoče ljudi ter prikoval njihovo pozornost za dobri dve uri.
Na začetku sprevoda je na tovornjaku stala maskota festivala, nekdanja manekenka Fanny, ki je štela že nekaj dekad, čeprav so bila njena leta dobro varovana skrivnost. S svojo vpadljivo skodrano živo rdečo frizuro je žarela med množico tako izrazito, da je ni bilo mogoče zgrešiti. »Ljubimo te Fanny«, ji je vzklikala množica. In res jo je. Kajti spremenila jim je življenja, z umetnostjo oživila mesto in vanj pripeljala svet.
Odšla je leta 2008, kmalu po izdaji festivala, na kateri je gostovala najobsežnejša slovenska ekipa, Mladinsko gledališče s predstavo Somrak bogov Diega de Bree, Tomaž Pandur s špansko produkcijo predstave Barocco in SNG Nova gorica z Letoviščarji v režiji Paula Magellija.
Obstoj festivala, ki ga je s svojo markantnostjo in verjetno tudi obsežnimi zvezami poganjala in finančno hranila Fanny je postal negotov, kljub temu pa so predlani (festival je namreč bienalni in se zgodi vsaki dve leti) uspeli s festivalom nadaljevati, njeno delo pa je v roke prevzela Anamarta de Pizarro, ki se je festivalu pridružila že leta 1993 in postala njegova izvršna direktorica.
Danes namesto Fanny karnevalski sprevod krasi njena lutka v naravni velikosti, manjše pa lahko kupite na vseh osrednjih točkah festivala. Po njeni smrti so po njej poimenovali tudi gledališče s 350 sedeži, v katerem te dni pospešeno potekajo priprave na gostovanje SNG Drame s predstavo Ko sem bil mrtev v režiji Diega de Bree.
Narejena je po nemi burleski, po enem od prvih filmov slovitega nemškega režiserja Ernsta Lubitscha, ki so ga odkrili leta 1994 v Sloveniji, tokrat v predstavi pa oživili s štirimi igralci (Jernej Šugman, ki je za vlogo tašče prejel borštnikovo nagrado, Alojz Svete, Janez Škof in Boris Mihalj), ki jih v različnih, tudi ženskih vlogah, spremlja pianist Jože Šalej.
