Tiskane izdaje
Tokijska baletna skupina je letošnjo 50. obletnico obstoja proslavila z izvedbo Romea in Julije Sergeja Prokofijeva. Razlog za to, da je ansambel dosegel svetovni uspeh, tiči v japonski obsedenosti z baletom.
Tridesetim učencem baletne šole Hitomi Takeuči so konec julija pripravili presenečenje. Ko so ta četrtek prišlo na uro, so jih v telovadnici pričakali slavni učitelji baleta iz Pariza. Za mlade plesalce iz prefekture Fukušima, nad katero še vedno visi preteči demon radiacije, je bilo to zelo opogumljajoče.
Od kar je potre, potem pa še cunami pred nekaj več kot tremi leti udaril v tamkajšnjo nuklearko Fukušima 1, balet ni prioriteta večine družin, ki redno spremljajo poročila o stopnji radiacije s poškodovanih reaktorjev, oddaljenih okoli 60 kilometrov. Mnogi so se izselili. Nekateri so poslali otroke v tujino.
Čeprav se je število obiskovalcev šole zmanjšalo iz predhodnih 200 na zdajšnjih 150, pa to ne pomeni, da je umrla ljubezen do baleta. »Na nič drugega nisem mislila. Samo na balet,« priznava 18-letna Moju Sakai, katere družina se je po nesreči izselila iz Fukušime. Takoj, ko so se vrnili domov, je Sakai nadaljevala z obiskovanjem stare šole. Bila je presrečna, ko ji je slavna balerina Pariške opere Dorothee Gilbert pokazala, kateri je najboljši položaj roke pri obratu in kako doseči popolnost v vsaki posamezni pozi.
Tudi Gilbertova je bila srečna, ko je videla, kako lahko balet pomaga pri povratku v normalno življenje. »Pogumni so,« je povedala po uri. »Zelo pridni in z odličnimi plesalskimi kvalitetami.«
400.000 baletnikov
Septembra bo Sakai nadaljevala šolanje v Chicagu. »Želim postati balerina, ki bo lahko plesala kjerkoli po svetu,« pove. Čeprav je njena ljubezen posebna v tem, da je imela tudi v najtežjih trenutkih jedrske krize v mislih predvsem ples, je mlada balerina samo kaplja v morju japonske obsedenosti z Zahodnim baletom, ki se na svetovnem prizorišču pozna po tem, da verjetno ni baletne skupine brez kakšne japonske balerine ali baletnika, še bolj pa po tem, da gredo ugledne nagrade vse bolj pogosto v japonske roke.
Odkar se je z začetkom 80-ih na Japonskem začelo povečevati število baletnih šol, je bilo do danes odprtih preko 15.000 šol. Popis, ki ga je leta 2011izvedla glasbena univerza Šova je pokazal, da se baleta uči okoli 400.000 Japoncev in Japonk. Res pa je, da so mnoge šole bolj kot ne improvizirane učilnice z bolj skromnimi pogoji kakor pa prave plesne ustanove. Neredko svojim učencem s pomočjo posnetkov na youtubu razlagajo težke klasične variacije.
Na Japonskem priredijo čez sto baletnih tekmovanj, ta pa so odskočna deska s katere gredo najbolj talentirani v svet. Vendar pa tudi v najmočnejši konkurenci pogosto briljirajo Japonci. Februarja letos so na prestižnem tekmovanju za mlade plesalce Prix de Lausanne osvojili prvo in drugo mesto (in tudi šesto, kar ni zanemarljivo glede na to, da je bilo prvih šest nagrajenih z enoletno štipendijo na eni od najboljših baletnih šol na svetu). Zmagovalec, 17-letni Haruo Hijama iz Nagana, se je odločil za San Francisco.
Maja je Mariko Kida osvojila prvo nagrado na tekmovanju Benois de la Danse v Moskvi, junija pa sta Šiori Kase in Tamako Mijazaki pobrali zlato in srebrno medaljo na mednarodnem baletnem tekmovanju Jackson v Mississippiju. Serijo triumfov je julija zaključila Hannah O'Neil, v Tokiju rojena balerina japonske matere in novozelandskega očeta, ki si je na Mednarodnem baletnem tekmovanju v Varni v Bolgariji delila srebrno medaljo (zlate letos niso podelili). Japonski mediji so jo brez zadržkov uvrstili med »svoje« balerine. Na koncu je hodila po Tokiju v baletnih copatih. Zdaj pleše v baletu Pariške opere, vendar pa 21-letnica ravno zaradi tekmovanja na katerem je briljirala ni mogla priti v Fukušimo.
Nad težave z ljubeznijo
Nepotešljiva ljubezen Japoncev do baleta je v njihovo deželo privedla številne svetovne pedagoge in koreografe. Nekateri so se tu naselili, drugi pridejo in gredo. Nekateri, kakor baletna skupina Pariške opere, pridejo zaradi posebnega razloga, kakor je povratek normalnosti na območja, ki so utrpela škodo v potresu in cunamiju. Iz Fukušime so odšli francoski plesalci v Sendai in nato v Išonomaki. Ti dve mesti je strahovito uničil velikanski val. Njunim prebivalcem je potrebno veliko moči, da bodo našli pot v novo življenje. Balet je eden od virov te moči. Težave se vedno najbolje premaguje z ljubeznijo. Ljubezen do visoko rafiniranega gibanja je polna življenjske energije. Mladi Japonci to zelo občutijo.
