Tiskane izdaje
Ves svet je napeto pričakoval dolgo napovedani baletni spektakel leta, potem pa se je tik pred zdajci zgodil škandal brez primere. V Bolšoj teatru so namreč tik pred svetovno premiero odpovedali predstavo o znamenitem Rudolfu Nurejevu, enem največjih baletnih plesalcev našega časa.
Mnogi ugledni gostje iz tujine, ki so že prispeli v Moskvo in tam nestrpno čakali na premiero, so bili seveda šokirani, domača kulturna javnost pa je trdno prepričana, da gre za cenzuro in (za še en) grob poseg politike v svobodo umetniškega ustvarjanja.
Zgodba o odpovedani predstavi s preprostim, a zgovornim naslovom Nurejev je dokaj zapletena, saj prej kot na balet spominja na napeto detektivko. Z nepričakovanimi zapleti, v katere je bil od vsega začetka vpleten Kiril Serebrenikov, profesor na moskovski gledališki akademiji ter zelo znan in ugleden ruski gledališki in filmski režiser, ki je za svoje ustvarjanje dobil že vrsto velikih mednarodnih priznanj. Tudi na filmskem festivalu v Cannesu.
Z Bolšoj teatrom sodeluje že lep čas. Pred časom je na oder denimo postavil balet Junak našega časa po motivih Mihaila Lermontova, pa tudi opero Rimskega-Korsakova Zlati petelin, ki jo je predelal v uničujočo satiro sodobne kremeljske politike. Pravzaprav je vse njegovo ustvarjanje huda kritika sodobnih ruskih konservativnih tokov, ki jih je iz Kremlja razumljivo zaneslo tudi v kulturno ministrstvo in nasploh v kulturo.
Režiser v lisicah
Serebrenikov, ki je zaslovel predvsem kot umetniški vodja moskovskega Gogoljevega centra, kjer nastopa vrsta najbolj znanih ruskih gledaliških igralcev, je hud nasprotnik vsakršne cenzure, ki jo je v Putinovi Rusiji vedno več. Kakor da se v to ogromno državo vračajo sovjetski časi. Zato ni nič nenavadnega, da so ga konec maja agenti varnostne službe FSB aretirali kar na njegovem delovnem mestu in dodobra premetali njegovo stanovanje.
Zdaj ne prihajajo več s cenzuro, ampak že kar z lisicami, je takratne dogodke komentiral režiser. Obtožili so ga poneverbe dvesto milijonov rubljev (okrog tri milijone evrov) proračunskega denarja, kar je odločno zanikal. Takrat se je zanj postavila malodane vsa ruska kulturna scena, tako da so ga izpustili že po nekaj urah zasliševanj, toda nekateri njegovi sodelavci so še vedno v zaporu, čeprav jim krivde ni še nihče dokazal.
Balet o Rudolfu Nurejevu, slovitem sovjetskem plesalcu, ki je za časa hladne vojne med prvimi pobegnil na Zahod, je ustvarjala ista ekipa, ki je na oder Bolšoj teatra postavila Junaka našega časa. Režija, scenografija in libreto so bili v rokah Kirila Serebrenikova, glasbo je napisal Ilja Demucki, glavni koreograf pa je bil Jurij Posohov, ki zadnja leta sodeluje z baletom iz San Francisca.
Toda tema je bila tokrat bistveno bolj tvegana. Znano je namreč, da je bil Nurejev homoseksualec, kar je bilo svojčas (in to vse bolj velja tudi za Putinovo Rusijo) hud zločin. In bil je seveda disident, ki se do perestrojke ni več vrnil v Sovjetsko zvezo. Toda ekipa Serebrenikova se ni ustrašila izziva. Še več. Režiser je izjavljal, da naj bi bil to predvsem balet o svobodi, ki naj bi poskušal razbiti mit o homofobiji v Rusiji, ki pa jo oblast, kremeljska in cerkvena, pravzaprav ves čas vztrajno razpihuje.
Na predstavo, ki je nekakšna zmes baleta, opere in gledališča, so se začeli pripravljati že februarja letos. Priprav ni zmotila niti majska aretacija Serebrenikova in ne dolgo gostovanje Bolšoj teatra na Japonskem, od koder so se vrnili v drugi polovici junija. Zapleti so se začeli tik pred premiero, načrtovano za torek, 11. julija. Natančneje, po generalki (za strogo zaprtimi vrati), ki je bila po izjavah tistih, ki so bili povabljeni na dogodek, izjemno uspešna.
Šele takrat je oblast očitno natančneje spoznala, kaj ji je pripravil Kiril Serebrenikov. Začeli so biti plat zvona in Nurejev je bil tik pred zdajci odpovedan. Za vse sodelujoče je bil to velik šok. Vladimir Urin, direktor Bolšoj teatra, je hitel pojasnjevati, da je bila predstava nedodelana in da bo zato na programu maja 2018. V letu, ko bi prezgodaj umrli Rudolf Nurejev dopolnil 80 let. In namesto Nurejeva, ki naj bi bil za konec letošnje sezone na programu štiri dni zapored, od torka do petka, so tistim, ki so že kupili vstopnice (vse predstave so bile kljub visokim cenam razprodane že pred časom), ponudili Don Kihota …
Netradicionalne vrednote
Besedam Vladimirja Urina ni verjel seveda nihče. Odpoved premiere naj bi namreč ukazal kulturni minister Vladimir Medinski, kar je sporočila tudi agencija Tass. Minister, ki si je nenehno v laseh z ruskimi kulturnimi ustvarjalci, namreč pravi, da gre v tem spektaklu pravzaprav za propagando netradicionalnih spolnih vrednot, kar je po njegovem nedopustno. Toda kakšno uro kasneje je moral Tass popraviti že objavljeno informacijo. Minister Medinski je namreč odločno zanikal kakršno koli posredovanje. V bran ga je vzel tudi direktor Bolšoj teatra Vladimir Urin in priznal, da ga je Medinski sicer res poklical po telefonu, a le zato, da bi zvedel, zakaj je bila premiera odpovedana … Serebrenikov zadeve ni želel komentirati. To je odločitev gledališča. Tako so pač sklenili, je bil redkobeseden režiser.
Na dlani je, da je Vladimir Urin predstavo odpovedal, da se ne bi zameril oblastem, ki od baleta pričakujejo lepoto in mir, ne pa umetniških provokacij, kakršno predstavlja avantgardni Nurejev. Toda kljub tovrstnemu političnemu oportunizmu in pragmatičnosti je veliko vprašanje, ali si je s tem utrdil svoj položaj v Bolšoj teatru, znanem po številnih intrigah in bojih za oblast. Pred štirimi leti so denimo s kislino oblili umetniškega direktorja baleta Sergeja Filina. Plesalec Pavel Dmitričenko, ki je organiziral napad, je dobil šest let zapora, a je že od lani pogojno na svobodi.
Skok na Le Bourgetu
Kdo je bil pravzaprav legendarni Rudolf Nurejev, ki znova tako buri duhove v današnji Rusiji? Starši so bili Tatari. Rojen je bil marca 1938, na transsibirski železnici v bližini Irkutska. Mama Feride je takrat namreč potovala v Vladivostok, k možu Hamitu, ki je tam služboval v Rdeči armadi. Odraščal je v majhni vasi pri Ufi v baškirski republiki. V balet se je zaljubil že kot otrok, ko ga je mama skupaj s tremi sestrami peljala na predstavo Pesem žerjavov. Pri sedemnajstih se je vpisal na akademijo Vaganova v takratnem Leningradu. Po šoli je bil sprejet v teater Kirova, današnji Marijinski teater, in kmalu postal eden najboljših mladih sovjetskih plesalcev. Prava baletna senzacija. Toda hkrati je bil ves čas tudi velik upornik.
Konec petdesetih let so se v baletu Kirova pripravljali na veliki gostovanji v Parizu in Londonu. Zaradi uporniške narave Rudolf Nurejev ni bil med kandidati za pot na tuje. Toda ker so organizatorji francoske turneje, ki so ga videli nastopati v Leningradu, vztrajali, da mora v Pariz tudi on, so mu sovjetske oblasti vendarle dovolile odhod. V Parizu je nenehno kršil trda sovjetska pravila, saj se je ves čas družil s tujci, tako da so bili agenti KGB, ki so spremljali baletnike, na robu živčnega zloma.
Sklenili so, da mora nazaj v Leningrad. Ko se je baletna ekipa Kirova 16. junija 1961 zbrala na pariškem Le Bourgetu, od koder naj bi poleteli v London, so Nurejevu povedali, da bo on letel nazaj v Sovjetsko zvezo. Na posebno predstavo v Kremlju. Nurejev je postal sumničav. Ker ga s tem niso prepričali, so mu začeli govoriti, da je mama resno bolna. Toda Nurejev jim ni verjel. Slutil je, da ga doma čaka zapor, zato se je odločil za pobeg. Na Le Bourgetu je preskočil visoko ograjo in po tem velikem skoku v svobodo zaprosil za politični azil v Franciji. Pri tem mu je pomagala Clara Saint, zaročenka sina takratnega francoskega ministra za kulturo Andréja Malrauxa.
Sovjetske oblasti so mamo in očeta ter njegove plesne učitelje prisilile, naj mu pišejo, naj se vrne. Toda poti nazaj seveda ni bilo več, kajti v Sovjetski zvezi ga je čakal samo še gulag. V odsotnosti so ga obsodili na sedem let ječe. Domov se je smel vrniti šele v času perestrojke. Najprej leta 1987, ko so mu za tri dni dovolili obisk umirajoče mame, dve leti kasneje, bilo je leta 1989, pa je kot gost v baletu La Sylphide vendarle znova nastopil na odru Kirova v Leningradu, kjer je začel svojo izjemno kariero.
Rudolf Nurejev je po pobegu z Le Bourgeta takoj začel nastopati na baletnih odrih. Še istega leta je denimo nastopil v londonskem Royal Balletu. Na eni od turnej je spoznal Erika Bruhna, solista v kraljevskem danskem baletu, ki je potem postal njegov ljubimec in partner do smrti leta 1986. Nurejev je leta 1983 postal direktor pariške opere in baleta, kjer je potem delal do leta 1992, ko ga je dokončno premagala bolezen. Zbolel je namreč za aidsom. Umrl je 6. januarja 1993, star 53 let. Pokopan je v Sainte-Geneviève-des-Bois na južnem robu Pariza.
Je premiera že preteklost?
Odpoved baletne predstave o Nurejevu je v Rusiji sprožila izjemno burne odmeve na vseh družbenih omrežjih. Javnost je bila ogorčena nad ravnanjem oblasti, ki so s tovrstno cenzuro znova grdo oskrunile spomin na izjemnega umetnika, kakršnih v vsej sovjetski in ruski kulturi ni bilo prav veliko. Zdi se, da je vtise ogorčene ruske intelektualne scene še najbolje strnil Dmitrij Izotov, ki je imel srečo, kot pravi, da je bil na generalki predstave, ki je potem ni bilo.
Zapisal je, da predstave Kirila Serebrenikova o Nurejevu nikoli ne bo na odru Bolšoj teatra. Kajti to je izjemno močan sodobni spektakel o svobodi in o tem, da si domovine ne moremo izbirati. Aplavz, ki so ga za predstavo na generalki poželi ustvarjalci Nurejeva, je povedal vse. Jokali so vsi po vrsti, od režiserja do kostumografov. A kljub temu je premiera, ki je ni bilo, že preteklost. Takšna je pač zgodovina sodobne Rusije, ki si je sami seveda nismo izbrali, doda Izotov.
A ob odpovedi baleta je bilo tudi veliko cinizma. Mnogi so namreč menili, da je še sreča, da so Nurejeva zamenjali z Don Kihotom. Veliko slabše bi bilo, če bi ga z Labodjim jezerom. V Rusiji namreč še vedno dobro pomnijo dogodke iz avgusta 1991, ko se je ob poskusu takratnega prevrata na televizijskih ekranih nenadoma pojavil prav ta balet. Labodje jezero Petra Iljiča Čajkovskega …
