Tiskane izdaje
Slovenski dirigent Marko Letonja postaja svetovni interpret zelo zahtevnega opernega repertoarja. Zadnje čase se je že uveljavil tako v milanski Scali kot v dunajski Državni operi, tokrat je prevzel glasbeno vodenje izredno zahtevne opere Medeja (iz leta 1797) italijanskega skladatelja Luigija Cherubinija na odru Velikega teatra v Ženevi v Švici.
Medeja je redko na programu, še posebej po legendarnih nastopih sopranistke Marie Callas med letoma 1953 in 1961. Callasova je bila nedosegljiva interpretka grškega mitološkega lika Medeja, ki na koncu spričo odhoda njenega Jazona k drugi ženski umori oba njuna sinova.
Ženevska postavitev v režiji Christofa Loya, na sceni in v kostumih Herberta Murauerja, oblikovalca luči Reinharda Trauba ter koreografa Thomasa Wilhelma je Medejo aktualizirala, postavila vso zgodbo s skrajno tragičnim koncem v sedanji čas, kar je naredilo celotno predstavo nadvse atraktivno in hkrati izpovedno prepričljivo.
Medeja je lik sodobne ženske, ki je v svojih videnjih osebne pravice do moškega, s katerim ima dva otroka, neodpustljiva in na koncu, na robu obupa ali ko gre že čezenj, vzame pravico v svolje roke in obračuna tako rekoč z vsemi. Konec ženevske predstave je scensko prepričljiv in tragičen, tako kot se stopnjuje osebna tragika »odpuščene« Medeje, ki ji Kreon dovoli ostati tam in s sinovoma le še en dan, potem pa mora stran, kar je za tiste čase pomenilo osamo in smrt. Očitno pa pomeni za mnoge zapuščene ženske isto še danes, bi lahko dodali ali se vprašali!?
Vse nianse sodobne Medeje
Predstava v treh dejanjih je imela odlične pevce, pri čemer se je še posebej izkazala francoska sopranistka Alexandra Deshorties v naslovni vlogi Medeje, ker je vskočila le po dveh vajah spričo obolele ameriške pevke Jennifer Larmore, ki je sicer pripravila predstavo tako rekoč tik do premiere, potem pa dobila vnetje sapnika in vse prestave odpovedala!
Deshorties je pokazala vse nianse sodobne Medeje, bila odlična tako pevsko kot igralsko, eksponirana do skrajnosti, tako rekoč v vsakem trenutku druga ženska, ki še sama ne ve, kaj bo na koncu naredila. Ob njej so bili vsi ostali bolj v drugem planu, a sami po sebi v svojih vlogah odlični, basist Daniel Okulitch kot Kreon, tenorist Andrea Carè kot Jazon, mezzosopranistka Sara Mingardo kot Medejina služabnica Neris in soopranistka Grazia Doronzio kot Kreonova hčerka in Jazonova nova žena Glauce.
Marko Letonja je orkester Romanske Švice vodil s poudarjeno avtoriteto, sugestivnostjo, natančnostjo in obvladovanjem slehernega opernega trenutka, ki se v tej operi precej nelogično in nepričakovano ter predvsem hitro spreminja, tako kot do konca ni jasna usoda same Medeje.
Ona vse bolj ve, kaj bo storila, a še vedno upa, da morda Jazona in Kreona prepriča, da Jazon po naravnih zakonih očetovstva skupnih otrok pripada njej! Medeja na koncu z zastrupljenim poročnim darilom umori Glauce, nato pa požge Kreonov dvor in posledično umori še vse preostale, skupaj z množico ljudi, nastrojenih proti njej po že storjenem zločinu takoj po poroki Jazona in Glauce.
Na koncu je največje ovacije požela Alexandra Deshorties kot Medeja, druge največje pa naš dirigent Marko Letonja.
