Ocena performansa Kri-nolina: obleka iz krvi lastne duše

Izvirni projekt Tine Kolenik.

sre, 23.05.2012, 21:00

V Ljubljani smo videli že vsakršne performanse, med katerimi sta pred leti izstopala bodyartist Ive Tabar in multimedijska ustvarjalka Marina Abramović. Tina Kolenik, asistentka za kostumografijo na AGRFT, je v Studiu Mestnega gledališča ljubljanskega pripravila izvirni performans Kri-nolina.

Kakšen je ali naj bi bil sporočilni učinek tega projekta? Odgovor si bo poiskal in našel vsakdo sam, saj smo gledali izrazito odprto delo (Ecco). Če je nošenje specifične krinoline kot oblačila postmoderne, skrajno emancipirane in posledično javno zelo pogumne ženske najprej zamišljeno kot metafora idealno tipičnega subjekta, ki ga zahteva in pričakuje ter z milijonskimi množičnimi izdelki nagrajuje sodobni potrošniški kapitalizem, je Tinin izziv globlji in širši.

Transparentnost krinoline kot nekakšnega baročnega podoblačila, ki se v slavnih Nevarnih razmerjih pokaže kot »gola resnica« po šokantni razvojni moško-ženski spretnostni igri, se na odru pokaže v nekakšnem dopolnjenem zgodovinskem loku.

Očiten trend vsakršne teatralizacije vsakdanjega življenja na individualni in družbeni ravni, kot ga diktirata kapital in moda, posledično-praktično pa trgovina, je v Tininih očeh mogoče interpretirati tudi kot kostumsko Evino naravnost, po drugi strani pa ravno to, da naj čisti človek pokaže vse, kar ima in zna, predvsem pa vse, kar je zanj specifično, resnično ali avtentično njegovo. To med drugim implicira, da ga ne sme biti strah ali sram razkriti in uprizoriti se pred ožjim ali širšim občinstvom, ki ga še najbolj zanima in privlači razkritost skritega, pa ne na način sprenevedajočih laži v smislu vedenja aktualnih slovenskih politikov in gospodarstvenikov z neštetimi škandali.

Če smo v Tininem dobrih deset minut trajajočem performansu, med katerim ji je iz rok tekla kri v prozorno plastično cevasto krinolino, odeto okrog golega telesa, opazovali, kako je skrito v telesu (kri) postajalo razkrito in kako se je njena notranjost spreminjala v zunanjost; vse bolj rdečo, obarvano z najbolj individualno substanco posameznika, smo hkrati v njenem stoicizmu in razprtosti rok prepoznavali, kar sama ni mogla opazovati in videti; razvoj in prehod v nekaj, kar ni zgolj opis in želja, ampak dejanje samo.

Tu nismo več pri kapitalizmu, modi in obleki, trgovini in postmodernizmu, ampak pri psihologiji, etiki, morali, psihoanalizi in temeljnih človeških resnicah. Ob gledanju Tininih razprtih rok sem se spomnil enake drže rok slavnega dirigenta Carlosa Kleiberja na koncu koncerta v Cankarjevem domu leta 1997 in Irene Grafenauer ter njenih večkratnih spontanih razlag, da bi, če ne bi bilo proti koncertnim konvencijam, na odru najraje igrala naga.

Ob krvi, ki priteka v krinolino, se pokaže pomembno filozofsko načelo identitete med bistvom in bivanjem, med življenjem in njegovim smislom. V taki »obleki« bi morali pred sodnika postaviti vse, ki na sodišču pod prisego lažejo. Tina Kolenik je na sebi nosila stvari iz notranjosti: krvavo krinolino in uhana iz njenih modrostnih zob. Ne simbolizira več sodobnega potrošnika in ne konzumira uporabne vrednosti kupljenih izdelkov in storitev, kaj šele, da bi jih proti plačilu propagirala in lažnivo tržila.

Z zelo efektno, diferencirano in kapljanju krvi v plastične prozorne žile primerno izpeljano glasbo je Aldo Kumar hitro vstopil v performerkin intimni svet. Nabito poln Studio MGL je Tino Kolenik pozdravil z navdušenimi aplavzi in ovacijami.

Prijavi sovražni govor