Tiskane izdaje
Vsakič znova sem presenečena, kako se pred vsako Pandurjevo predstavo v španskih medijih dvigujeta temperatura in pričakovanje. Tudi tokrat so »vrnitev gledališkega maga« in »vrhunec sezone« napovedovali članki v španskem Vanity Fairu, ABC in El Paísu, ki se lahko še vedno, kljub krizi, pohvali z milijonsko naklado.
Kot da je Tomaž Pandur leta 2005 v Madridu začel nov cikel, nov krog v spirali. Njegova prva predstava v Španiji, in to prav v produkciji Centra Dramático Nacional, je bil Infierno, Dantejev Pekel, nato Barroco po Laclosovi predlogi Nevarnih razmerij, v katerem je blestela Blanca Portillo (Almodóvarjev Vrni se), ki je odigrala glavni vlogi tudi v Medeji in Hamletu.
Zadnja predstava je bil Somrak bogov, v katerem je v glavni vlogi nastopila še ena španska zvezda, Belén Rueda (Morje v meni). Po dveletnem premoru je udaril z Goethejevim Faustom, ki ga vznemirja več kot dve desetletji.
Po triindvajsetih letih ponovno Faust
Zakaj se v »madridskem opusu« vrača k istim temam, istim velikim zgodbam, sem ga vprašala dan po premieri. Zakaj po triindvajsetih letih, ko je na oder mariborske Drame prvič postavil Fausta, ponovno Faust v Španiji?
»Tako kot za mnoge pisatelje ali slikarje pravijo, da vse življenje slikajo eno in isto sliko ali pišejo eno knjigo, tako sem prepričan, da vse življenje delam eno in isto predstavo, ki ima sicer različna poglavja,« se je nasmehnil Pandur.
»Zakaj? Ker se svet vmes spreminja in se očitno spreminjam tudi jaz. Zato se ciklično vračam na prelomne točke v življenju, v predstave, ki so bile na neki način usodne za moje ustvarjanje. To je gotovo Dantejeva Božanska komedija, to sta Dostojevski in Shakespeare – in to je seveda Faust.«
Uvodni prizor v polnem gledališču Valle-Inclán je bil vizualno fascinanten. Scenograf Sven Jonke (Numen) je uporabil velike zidne ploskve, ki se za gledalčeve oči skoraj neopazno premikajo in ustvarjajo nenavadne prostore, enkrat odprte, drugič utesnjene; na ploskvah so se kot alkimistične formule s fragmenti Gothejevega teksta izrisovale videoinstalacije beograjskega umetnika Dorijana Kolundžije, s katerim sta sodelovala v Michelangelu, Medeji in Rihardih.
Ena najbolj drznih premis »španske različice« Fausta, ki sta ga predelali, celo na novo izpisali dramaturginja Livija Pandur in Lada Kaštelan, je, da zlo oziroma Mefisto prihaja v podobi družine. »Ideja, da Mefista ne pooseblja samo posameznik, se mi zdi najbolj adekvatna za čas, v katerem živimo,« pravi Pandur.
»Zlo ni individuum. Je sila, prisotna v vsakem od nas. V trenutku, ko se Faust dotakne svoje najtemnejše plati, tik pred samomorom, tik preden izgubi vero, upanje, ljubezen, sam odpre enega od vidikov svoje osebnosti, kjer prebivajo arhetipi družine, sveta. Člani družine predstavljajo plati njegove osebnosti in življenja z različnih zornih kotov.«
Zato je Mefistova družina navidezno popolna. Oče, mati, deček in deklica (Mefisto je Víctor Clavijo, mati Ana Wagener, deček Pablo Rivero in hčerka, ki je hkrati Faustova ljubezen Margareta, Marina Salas), kjerkoli se pojavijo, postavijo božično drevo kot arhetip družinske sreče, harmonije, miru. Ideja družine kot osnovne celice in hkrati mikrokozmosa, v katerem se odslikava vse dobro in slabo v svetu, kot je dejala dramaturginja Livija Pandur.
Nekateri španski kritiki, pa tudi mnogi gledalci po premieri, so kot najbolj drzno intervencijo v predstavi izpostavili prav omenjeno režiserjevo idejo, da se v vlogi Mefista pojavi vsa družina, in režijsko-dramaturški prijem, da celotna dve uri in pol trajajoča predstava poteka na najmanj dveh ravneh: en del so fragmenti iz izvirnega Gothejevega Fausta, druga raven pa je nekakšen miselni vodič po Faustu, ko igralci, z distance do predstave, kot nekakšen vdor realnega, komentirajo in dajejo literarnozgodovinski, celo filozofski okvir povedanemu.
»Izhodiščna točka ustvarjanja predstave je bila podoba malega človeka, ki stoji pred orjaškim zidom in sluti, da je za njim še nekaj, še en svet,« pravi Pandur. Faust vse življenje preživi na eni strani zidu, zavedajoč se, da je na drugi strani še nekaj več, še en univerzum, nekaj, česar ni mogel razvozlati ne z medicino, ne s teologijo, ne s pravom, ne s filozofijo. Za to, da prebije ta zid, mu preostane samo magija.
Glasba dua Silence, Borisa Benka in Primoža Hladnika, s katerima sodeluje že desetletje, je tudi tokrat prevzela vlogo enega od glavnih igralcev in še katalizirala vzdušje predstave kot »alkimistične maše«, ki doseže vrhunec s pevskim vložkom igralca Emilia Gavire, ki ga je Pandur namesto Wagnerja, torej Faustovega sodelavca, oblekel v kuto katoliškega duhovnika, ki z glasom daje predstavi značaj ritualnega, sakralnega.
»Hotel sem režirati intergalaktični spopad med dobrim in zlom,« pravi Pandur, kar daje predstavi pridih futurizma, hkrati pa posega v polje alkimije in bazičnih arhetipov. Dimenzije zavesti, podzavesti, sanj in realnosti, sveta mrtvih in živih, dneva in noči so tu zabrisane.
Faust je španski igralec Roberto Enríquez, s katerim sta sodelovala že v Pandurjevi prvi španski produkciji Dantejevega Pekla, pri kateri je odigral Vergila. »Že pri prvem skupnem projektu smo se vsi v ansamblu zavedali, da je delo z režiserjem, kakršen je Tomaž, poseben privilegij, saj do takrat nihče od igralcev ni soustvarjal gledališča na tak način. Pandur te potiska v svetove, ki so onstran, v polja, kamor sicer ne bi šel, in ti mu brezpogojno slediš. Greš po poti lastnega strahu. Pri Faustu je bilo to še posebej naporno, a sublimno potovanje,« je z žarečimi očmi rekel Enríquez, ki ima zaradi filmskih in televizijskih vlog v Španiji zvezdniški status.
Prav tako je bila navdušena nad sodelovanjem s Pandurjem njegova »nova« zvezda predstave Ana Wagener (nagrajena za vlogo v filmu Ču do vi to Alejandra Iñárrituja). Ko si je ogledal reprizo Narciso Rodriguez, največji španski direktor kastinga, ki je kriv za karieri Antonia Banderasa in Penelope Cruz, ji je, kot je rekla, očitno navdušen nad predstavo rekel: »Od tega trenutka si zares velika, Ana, zapomni si to.«
Težki časi
Da se Španija zadnja leta spopada z ekonomsko krizo, je znano, sploh zadnji dve leti so bila gledališča prisiljena ustaviti vse nove projekte, večinoma so uvrščali na spored stare predstave in, kot povsod na svetu, so pri krčenju proračuna najprej odpadli tujci.
Pandur je prvi tuji gledališki režiser, ki se je po dveletnem premoru kljub krizi vrnil v špansko nacionalno gledališče. To je potrdil tudi umetniški direktor nacionalnega gledališča Centro Dramático Nacional Ernesto Caballero, ki je po petkovi premieri vzneseno dejal, da »je to prelomna noč v zgodovini španskega gledališča«.
Morda ni odveč podatek, da je od 54 predvidenih ponovitev Fausta na dan premiere razprodanih že trideset predstav. Zato ni tako nenavadno, da je vizualni umetnik predstave Dorijan Kolundžija dan po premieri ob kavi na trgu Santa Ana zabaval omizje z anekdoto, da sta s Pandurjem popoldne srečala producenta igralke Blance Portillo, s katerim je bil »manjši mož, kratko postriženih sivih las«.
Ta je objel Pandurja in mu rekel, »naj mu vendar uredi vstopnico za eno od naslednjih ponovitev«. A šele ko ga je Pandur predstavil Kolundžiji, je ta dojel, da se je ravnokar rokoval s Pedrom Almodóvarjem.
