Postoj, trenutek
Zdelo se je, kot da smo vsi v istem hipu zadrhteli od intenzivnosti doživetja, od zahajajoče svetlobe višinskega sonca, kot bi se mehiške živobarvne fasade stavb ujele z mavrico
Odpri galerijo
Pandurjev Faust na odru SNG Drame. FOTO: Aljosa*rebolj
V Drami gledam Goethejeva Fausta, zadnjo predstavo, ki jo je na oder postavil Tomaž Pandur, in ki je tudi potem, ko je njen avtor odšel, prepotovala skoraj polovico sveta.
Opazujem Igorja Samoborja kot dr. Fausta, kako v uvodnem monologu, ki se zdi bolj aktualen kot kdajkoli, izreče tisti, tolikokrat citirani stavek: Postoj, trenutek, kako si vendar lep.
V hipu so se pred očmi zabliskali drobci spominov, zgodbe, trenutki z gostovanj po svetu. Natanko se spomnim vonja garderob, utrujenih, a izčiščenih obrazov igralcev po predstavi, spomnim se dolgih stoječih aplavzov, pretresenih obrazov v občinstvu, spomnim se, kako so v zaodrje gledališča v mehiškem Guanajuatu prišli trije znanstveniki, med njimi Rodrigo Quian Quiroga, ki je zaslovel leta 2005, ko je odkril nevron v človeških možganih, ki igra ključno vlogo v formiranju spomina.
Vsi trije so strastno razlagali avtorju predstave, kako nenavadna postavitev Fausta je to, kako v tej predstavi še posebej odkrivajo povezavo med znanostjo in umetnostjo. In kako jim je Tomaž rekel, da so ga od nekdaj zanimali liki, ki so iskali nedosegljivo, presežno; kot Kaligula, ki je hrepenel po luni, Nikola Tesla, ki je želel elektriko za vse človeštvo, nenazadnje Faust ..., ki je hrepenel po trenutku, zaradi katerega bi se ustavil čas.
Ko gledam igralce na odru Drame, mi vsak njihov stavek, kretnja prikliče v misli zgodbo. V mehiški Guanajuato, nekdanji rudnik živega srebra, sem se zaljubila prav zaradi njih, igralcev, ki so hodili skozi mesto, odprti, občutljivi, kot da so brez kože. Nekega popoldneva, ko smo se skozi temačne rove rudnika pripeljali na glavni trg, v svetlobo, se je nad mestom izbočila mavrica.
Zdelo se je, kot da smo vsi v istem hipu zadrhteli od intenzivnosti doživetja, od zahajajoče svetlobe višinskega sonca, kot bi se mehiške živobarvne fasade stavb ujele z mavrico, trgi, polni mladih ljudi in uličnih predstav, so zažareli. Spogledali smo se. Bil je tiste vrste trenutek, ki se je raztegnil v neskončnost; »Najbrž bi zdaj Faust rekel ... Postoj, trenutek, kako si vendar lep, je prvi prekinil tišino Branko Šturbej. Branko Jordan pa je z nasmeškom zamrmral: »Vse naše zemeljsko stremljenje se v mavrici zrcali in do dna razkrije; le barvna odslikava je življenje.«
Opazujem Igorja Samoborja kot dr. Fausta, kako v uvodnem monologu, ki se zdi bolj aktualen kot kdajkoli, izreče tisti, tolikokrat citirani stavek: Postoj, trenutek, kako si vendar lep.
V hipu so se pred očmi zabliskali drobci spominov, zgodbe, trenutki z gostovanj po svetu. Natanko se spomnim vonja garderob, utrujenih, a izčiščenih obrazov igralcev po predstavi, spomnim se dolgih stoječih aplavzov, pretresenih obrazov v občinstvu, spomnim se, kako so v zaodrje gledališča v mehiškem Guanajuatu prišli trije znanstveniki, med njimi Rodrigo Quian Quiroga, ki je zaslovel leta 2005, ko je odkril nevron v človeških možganih, ki igra ključno vlogo v formiranju spomina.
Vsi trije so strastno razlagali avtorju predstave, kako nenavadna postavitev Fausta je to, kako v tej predstavi še posebej odkrivajo povezavo med znanostjo in umetnostjo. In kako jim je Tomaž rekel, da so ga od nekdaj zanimali liki, ki so iskali nedosegljivo, presežno; kot Kaligula, ki je hrepenel po luni, Nikola Tesla, ki je želel elektriko za vse človeštvo, nenazadnje Faust ..., ki je hrepenel po trenutku, zaradi katerega bi se ustavil čas.
Ko gledam igralce na odru Drame, mi vsak njihov stavek, kretnja prikliče v misli zgodbo. V mehiški Guanajuato, nekdanji rudnik živega srebra, sem se zaljubila prav zaradi njih, igralcev, ki so hodili skozi mesto, odprti, občutljivi, kot da so brez kože. Nekega popoldneva, ko smo se skozi temačne rove rudnika pripeljali na glavni trg, v svetlobo, se je nad mestom izbočila mavrica.
Zdelo se je, kot da smo vsi v istem hipu zadrhteli od intenzivnosti doživetja, od zahajajoče svetlobe višinskega sonca, kot bi se mehiške živobarvne fasade stavb ujele z mavrico, trgi, polni mladih ljudi in uličnih predstav, so zažareli. Spogledali smo se. Bil je tiste vrste trenutek, ki se je raztegnil v neskončnost; »Najbrž bi zdaj Faust rekel ... Postoj, trenutek, kako si vendar lep, je prvi prekinil tišino Branko Šturbej. Branko Jordan pa je z nasmeškom zamrmral: »Vse naše zemeljsko stremljenje se v mavrici zrcali in do dna razkrije; le barvna odslikava je življenje.«
