Tiskane izdaje
Na letošnjem Borštnikovem srečanju je potekala polemična razprava o preferiranju velikih gledališč v primerjavi z manjšimi in predvsem neinstitucionalnimi, vendar je veliki zmagovalec festivala prav »majhna« predstava. Veliko nagrado za najboljšo uprizoritev je žirija namreč namenila projektu Nemoč v režiji Primoža Ekarta ter v izvedbi zavoda Imaginarni in Mini teatra Ljubljana.
Kot so v utemeljitvi zapisali člani žirije, so snovalci predstave ustvarili redko sintezo vseh elementov uprizoritve in jih povezali v vznemirljivo gledališko dejanje z izčiščenim družbenim stališčem, ki pa se ne izogiba ranljivosti. Izbor besedil, dramaturgija predstave, scenski prostor, kostum, igra in funkcionalna uporaba glasbe se v tej monodrami, ki je nastala po motivih knjig Klovnovi pogledi Heinricha Bölla in Globalni minotaver Janisa Varufakisa, sestavijo v dragoceno gledališko izkušnjo.
Poleg tega je nagrado za mladega igralca prejel Nik Škrlec, ki je v projektu Nemoč s »prehajanjem med distancirano in ekspresivno igro utelesil nemoč posameznika v boju za preživetje v času brutalnega neoliberalnega kapitalizma, Škrlec pa z artikuliranim igralskim telesom lahkotno žonglira z različnimi emotivnimi stanji in odrskimi veščinami«. Seznam nagrad za to predstavo dopolnjuje nagrada za scenografijo, ki jo je prejel Damir Leventič.
Vsebinsko močni
Žirija, ki so jo sestavljali Milan Mađarev, Maja Šorli, Simona Semenič, Miko Jaakkola in Uroš Trefalt kot predsednik, je nagrado namenila tudi umetniškemu kolektivu uprizoritve Ljudožerci SNG Maribor, ki »z metaforo kaže na podiranja še zadnjih ostankov moralnih, socialnih, političnih in družbenih vrednot, njegova angažiranost šteje za univerzalno veličino poetičnega besedila Gregorja Strniše«.
Nagrade za igro so prejeli Ana Urbanc za vlogi Jenny v uprizoritvi Tisti občutek padanja in Majdalenke v Ljudožercih (oboje SNG Maribor), Maruša Majer in Gregor Zorc za vlogi v predstavi Stenica v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj, četrti nagrajenec v tej kategoriji pa je celoten igralski kolektiv uprizoritve Človek, ki je gledal svet. Tej predstavi Slovenskega mladinskega gledališča je pripadla tudi nagrada za najboljšo režijo.
Režiser Žiga Divjak je po mnenju žirije v času, ko se »gledališče pogosto zaplete v izpraznjenost svoje forme in odtuji od občinstva, tega napolnil z vsebino in ustvaril kompleksen pogled na ranljivost ljudi in narave v sodobnem svetu«.
Kritična opažanja
Nagrada za kostumografijo je pripadla Alanu Hranitelju za njegovo delo v uprizoritvi Leonce in Lena v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega, z avtorsko glasbo je člane žirije prepričal Damir Avdić, ustvaril jo je za Antigono v izvedbi SNG Drama Ljubljana, Borštnikovo nagrado za prevod pa so namenili Andreju Rozmanu Rozi za delo Peter Kušter v izvedbi SNG Nova Gorica.
Nagrado za najboljšo uprizoritev pretekle sezone so podelili tudi v Društvu gledaliških kritikov in teatrologov, največ glasov članov je prejela predstava Zločin in kazen po predlogi Dostojevskega v režiji Mirjane Medojević ter produkciji AGRFT in Lutkovnega gledališča Ljubljana.
Sicer pa so člani žirije zapisali, da so na festivalu videli »veliko razkošnega dekorja in malo vsebine«. Ob tem so se spraševali, zakaj določene predstave sploh uvrstiti v repertoar, saj imajo le ohlapno vez s svetom, številne se ukvarjajo zgolj same s sabo in se izogibajo oblikovanju jasnega stališča in samorefleksije do lastne pozicije v slovenski družbi in umetnosti. Posledično tudi ne nagovarjajo občinstva in ne vzpostavljajo odnosa do sveta in so pravzaprav »neškodljive«. Dramsko besedilo trenutno ni aktualno, od enajstih predstav so samo štiri narejene po dramski predlogi in še od teh je le ena »boleče aktualna za naš čas in prostor«. Poleg tega ustvarjalci zanemarjajo vprašanje jezika, ta pa je skupaj z besedilom izrazito neenakovreden element v primerjavi z drugimi, kot so igra ali vizualna in zvočna podoba.
Te kritike še zlasti veljajo za predstave iz tekmovalnega programa, saj je bilo paradoksalno »več odgovornega, komunikativnega in za svet občutljivega gledališča« videti v spremljevalnem programu. Člani žirije so delno krivdo za takšen položaj pripisali tudi ministrstvu za kulturo, ki »že več let kaže tendenco nagrajevanja obrtnih spretnosti, ne pa umetniških kvalitet«.
Zmagovalka
Osrednji dogodek včerajšnje sklepne prireditve je bila seveda podelitev Borštnikovega prstana, najvišjega igralskega priznanja, ki ga je letos prejela Saša Pavček. Igralka, ki v svoje like vstopa »radovedno, občutljivo, z upanjem in strahom hkrati«, in to na odrskih deskah in radijskih valovih, na televiziji in filmu ali v pisani besedi. Njena umetnost vselej prihaja »iz njene človeškosti in živega telesa«, kljub igralkini temeljni odprtosti, zaznamovani z ljubečimi, na široko odprtimi očmi, obrazom, na katerem se kljub umirjenosti skriva nekaj klovnovskega ali vsaj elementarno igralskega, je v izhodišču njene igre tipanje, iskanje odkritega v skritem ter zavedanje tako gledališke kot življenjske minljivosti.
